Članek
Ganljiv zapis razjokal Slovenijo: Trpljenja ob izgubi 10-letnika ni mogoče opisati
Pretekli mesec se je v Lenartu v Slovenskih goricah pripetila huda tragedija. Motorist je zbil 10-letnega kolesarja, ki je v bolnišnici žal podlegel poškodbam. Zdravniki so se za fantovo življenje borili pet ur, a mu kljub temu niso mogli pomagati.
Slovenska javnost je pretresena, na Facebook omrežju pa smo zasledili ganljiv zapis, ob katerem bodo tudi vam obraz oblile solze.
Kot poročajo slovenske novice, je ganljiv zapis na Facebooku objavila sestrična očeta pokojnega fantka. Njen zapis objavljamo tako, kot ga je zapisala avtorica:
Pri Sv.Ani zvoni. Jaz pa te stiskam k sebi in bi ti rada pokrila ušesa, da me ne vprašaš, zakaj zvoni… Stiskam te k sebi, da ne vidiš mojih solz, ki si jih v zadnjih dneh videl preveč in v sebi dušim ihtenje, da bi ga ne začutilo tvoje malo srce. Stisnem te k sebi, da te odpeljem vstran, odpeljem tja, kjer je tudi danes dovolj prostora za pravljico…, dovolila si bom… te odpeljati vstran od črnine, belih rož, belih sveč, bele krste. Vstran od resnice, ker ti ne znam razložiti, kako bi se v pravljici reklo, da mamica joče, kako bi se v pravljici reklo, da ati ječi od bolečine in nemoči…ko ti ne znam povedati kako bi se v pravljici reklo, da tvojega bratca ni več. Vem, kako bi se v pravljici reklo, da dežek pada; reklo bi se, da vasica na hribu joče, a danes dežek ne pada, a vaša vas joče, kot že dolgo ne…Zato te bom odpeljala na naš breg, tja od koder se vidi zvonik, kjer zdaj, ko te stiskam k sebi, zvonijo zvonovi….odnesla hitro, da me ne vprašaš, zakaj…
V najini pravljici, moj mali fant, ni srečnega konca, ker je njen začetek preveč žalosten, a poiskala jo bova zato, ker v njej niso potrebni odgovori…, ker v najini pravljici, mali moj fant, ni hudobnega volka, ne zmaja, ne čarovnice, ki bi se jih moral bati, v najini pravljici je žalost, ki boli. V najini pravljici je glavni junak tvoj Leo. Tvoj veliki brat. Včeraj si vprašal, zakaj se ti je skril »tam not« in kazal na belo krsto. In jaz ti nisem znala odgovoriti…zato te bom danes odpeljala na naš hrib, legla bova na pokošeno travo in poiskala bova najbolj bel, najbolj mehak oblak in rekla ti bom, da se je tvoj bratec skril na ta oblak, da kuka na zemljo in pazi nate…in upala, da je to res…( da res počivaš, dragi moj Leo, na mehkem oblaku in se odpravljaš nekim novim dogodivščinam naproti…, da si ujel tistega pravega, ki te bo ponesel na vse strani sveta, ki ti bo pokazal vse odgovore na tvoja vprašanja…)
V najini pravljici je glavni junak tvoj brat. Priden, lep in ubogljiv fant. Fant, ki je rad hodil v šolo, fant, ki se je rad učil, ki je iz žepa zmeraj potegnil kakšen zakaj ali kako, fant, ki ga je čakalo še tako veliko stvari, ki so ga čakale tako velike reči… Fant, ki je živel v veliki hiši, lučaj od zelo prometne ceste…,a del ceste mimo hiše je raven in pregleden…in prav zato velikokrat poteka hitreje, kot je omejitev in prav zato se najin junak ni smel voziti po njej. In najin junak se do tistega popoldneva nikoli ni sam peljal po tej cesti in nikoli ni sedel na kolo brez čelade…do tistega popoldneva. Morda je zaradi praznika bila cesta ta dan bolj mirna in ga je vendarle premamila radovednost kako se je popeljati po njej… Zmeraj se je igral le na dvorišču. Lučaj od tiste prometne ceste. In poznal je predpise, čeprav še ni imel čisto pravega izpita za kolo in vedel je, da se z roko nakaže smer in vedel je….in pozno popoldne je bilo takšno, kot je na kmetiji. Popoldne, ko očetje nimajo časa igrati igric z otroci ampak morajo v hlev, popoldne, ko skrbne mamice postorijo vse za jutrišnji delovni dan, ko morajo v službo in otroci v šolo. In potem se je zgodilo. Oba sta stekla k cesti pomagat, ne vedoč, da pomoč potrebuje njun sin…njun prvorojenec, sad njune ljubezni, ki je pred 11 leti spremenil njun svet, ko sta v veselem pričakovanju izbirala ime…njuna sreča, njun ponos…ubogljivi fant, katerega sta učila tako veliko stvari, tudi da sam ne sme na cesto…njun fant, ki nikoli do tistega popoldneva ni….
Veš mali moj fant, tudi v pravljicah ni vseh odgovorov in nikoli ne bova izvedela, zakaj je tvoja mami naslednje jutro zadnjič zlikala srajčko za tvojega bratca, ko bi jo vendar morala še tolikokrat…sanjala je o tem, kako mu jo bo zlikala za birmo, valeto, maturo, diplomo…kako mu jo bo zadnjič zlikala tisto jutro, ko se bo poročil…tvoja mami, ki je zmeraj skrbela, da so njeni trije moški urejeni kot iz škatlice…z bratcem sta vedno tako lepo dišala…po sveže opranem perilu in dišečem šamponu… in nikoli ne bova izvedela, kaj vse je v pismo slovesa, ki mu ga je položil v tisto belo krsto, napisal tvoj ati…ati, ki ga je 10-letni prvorojenec vsak večer čakal v sobi, da pride s hleva, da ga pokriža pred spanjem…ati, ki mu je najin junak na nek način umrl na rokah…na cesti pred hišo….na mestu, kamor bo vsaki sleherni dan moral usmeriti svoj pogled….velikokrat….dan za dnem…zato, veš moj mali fant, v najini pravljici ni hudobnega zmaja, ni hudobnega volka in čarovnice, v najini pravljici je le žalost…
A v najini pravljici je na srečo tudi veliko ljubezni. Tiste prave, tiste brezpogojne, tiste večne. Naj vam da moč v tej brezmejni žalosti…
Vir: Jelica Kamenšak, Facebook
Slovenska javnost je pretresena, na Facebook omrežju pa smo zasledili ganljiv zapis, ob katerem bodo tudi vam obraz oblile solze.
Kot poročajo slovenske novice, je ganljiv zapis na Facebooku objavila sestrična očeta pokojnega fantka. Njen zapis objavljamo tako, kot ga je zapisala avtorica:
Pri Sv.Ani zvoni. Jaz pa te stiskam k sebi in bi ti rada pokrila ušesa, da me ne vprašaš, zakaj zvoni… Stiskam te k sebi, da ne vidiš mojih solz, ki si jih v zadnjih dneh videl preveč in v sebi dušim ihtenje, da bi ga ne začutilo tvoje malo srce. Stisnem te k sebi, da te odpeljem vstran, odpeljem tja, kjer je tudi danes dovolj prostora za pravljico…, dovolila si bom… te odpeljati vstran od črnine, belih rož, belih sveč, bele krste. Vstran od resnice, ker ti ne znam razložiti, kako bi se v pravljici reklo, da mamica joče, kako bi se v pravljici reklo, da ati ječi od bolečine in nemoči…ko ti ne znam povedati kako bi se v pravljici reklo, da tvojega bratca ni več. Vem, kako bi se v pravljici reklo, da dežek pada; reklo bi se, da vasica na hribu joče, a danes dežek ne pada, a vaša vas joče, kot že dolgo ne…Zato te bom odpeljala na naš breg, tja od koder se vidi zvonik, kjer zdaj, ko te stiskam k sebi, zvonijo zvonovi….odnesla hitro, da me ne vprašaš, zakaj…
V najini pravljici, moj mali fant, ni srečnega konca, ker je njen začetek preveč žalosten, a poiskala jo bova zato, ker v njej niso potrebni odgovori…, ker v najini pravljici, mali moj fant, ni hudobnega volka, ne zmaja, ne čarovnice, ki bi se jih moral bati, v najini pravljici je žalost, ki boli. V najini pravljici je glavni junak tvoj Leo. Tvoj veliki brat. Včeraj si vprašal, zakaj se ti je skril »tam not« in kazal na belo krsto. In jaz ti nisem znala odgovoriti…zato te bom danes odpeljala na naš hrib, legla bova na pokošeno travo in poiskala bova najbolj bel, najbolj mehak oblak in rekla ti bom, da se je tvoj bratec skril na ta oblak, da kuka na zemljo in pazi nate…in upala, da je to res…( da res počivaš, dragi moj Leo, na mehkem oblaku in se odpravljaš nekim novim dogodivščinam naproti…, da si ujel tistega pravega, ki te bo ponesel na vse strani sveta, ki ti bo pokazal vse odgovore na tvoja vprašanja…)
V najini pravljici je glavni junak tvoj brat. Priden, lep in ubogljiv fant. Fant, ki je rad hodil v šolo, fant, ki se je rad učil, ki je iz žepa zmeraj potegnil kakšen zakaj ali kako, fant, ki ga je čakalo še tako veliko stvari, ki so ga čakale tako velike reči… Fant, ki je živel v veliki hiši, lučaj od zelo prometne ceste…,a del ceste mimo hiše je raven in pregleden…in prav zato velikokrat poteka hitreje, kot je omejitev in prav zato se najin junak ni smel voziti po njej. In najin junak se do tistega popoldneva nikoli ni sam peljal po tej cesti in nikoli ni sedel na kolo brez čelade…do tistega popoldneva. Morda je zaradi praznika bila cesta ta dan bolj mirna in ga je vendarle premamila radovednost kako se je popeljati po njej… Zmeraj se je igral le na dvorišču. Lučaj od tiste prometne ceste. In poznal je predpise, čeprav še ni imel čisto pravega izpita za kolo in vedel je, da se z roko nakaže smer in vedel je….in pozno popoldne je bilo takšno, kot je na kmetiji. Popoldne, ko očetje nimajo časa igrati igric z otroci ampak morajo v hlev, popoldne, ko skrbne mamice postorijo vse za jutrišnji delovni dan, ko morajo v službo in otroci v šolo. In potem se je zgodilo. Oba sta stekla k cesti pomagat, ne vedoč, da pomoč potrebuje njun sin…njun prvorojenec, sad njune ljubezni, ki je pred 11 leti spremenil njun svet, ko sta v veselem pričakovanju izbirala ime…njuna sreča, njun ponos…ubogljivi fant, katerega sta učila tako veliko stvari, tudi da sam ne sme na cesto…njun fant, ki nikoli do tistega popoldneva ni….
Veš mali moj fant, tudi v pravljicah ni vseh odgovorov in nikoli ne bova izvedela, zakaj je tvoja mami naslednje jutro zadnjič zlikala srajčko za tvojega bratca, ko bi jo vendar morala še tolikokrat…sanjala je o tem, kako mu jo bo zlikala za birmo, valeto, maturo, diplomo…kako mu jo bo zadnjič zlikala tisto jutro, ko se bo poročil…tvoja mami, ki je zmeraj skrbela, da so njeni trije moški urejeni kot iz škatlice…z bratcem sta vedno tako lepo dišala…po sveže opranem perilu in dišečem šamponu… in nikoli ne bova izvedela, kaj vse je v pismo slovesa, ki mu ga je položil v tisto belo krsto, napisal tvoj ati…ati, ki ga je 10-letni prvorojenec vsak večer čakal v sobi, da pride s hleva, da ga pokriža pred spanjem…ati, ki mu je najin junak na nek način umrl na rokah…na cesti pred hišo….na mestu, kamor bo vsaki sleherni dan moral usmeriti svoj pogled….velikokrat….dan za dnem…zato, veš moj mali fant, v najini pravljici ni hudobnega zmaja, ni hudobnega volka in čarovnice, v najini pravljici je le žalost…
A v najini pravljici je na srečo tudi veliko ljubezni. Tiste prave, tiste brezpogojne, tiste večne. Naj vam da moč v tej brezmejni žalosti…
Vir: Jelica Kamenšak, Facebook
