Članek
Izpoved reševalca o premraženem brezdomcu, ki je te dni zgrozila Slovence
Marko Plateis je slovenski reševalec, ki je dva dni nazaj na svojem Facebook profilu delil grozljivo izpoved, ki jo je delilo že preko 1000 ljudi. Skupaj s kolegom sta se ob -6 stopinjah Celzija odpravila na pomoč brezdomcu, ki je sredi noči ves premražen čakal na bolj toplo jutro.
Z vami delimo zapis reševalca, ki vas bo naravnost zgrozil.
Vir: Siol.net
Za pomislek - situacija iz moje službe:
Sredi noči smo dobili poziv, da na naslovu xy leži poškodovan moški. S kolegom sva se odpravila na dan naslov, kjer je res ležal moški. Zavit v koce in spalno vrečo. Nepoškodovan. Bil je brezdomec. Kot poteka naše delo sem ga povprašal o njegovem zdravju, stanju, počutju. Rekel je, da je sicer zdrav ampak nima kam in da je tovrstno početje njegov način življenja. Odklanjal je nujno medicinsko pomoč in vsakršno koli drugo pomoč.
Ura je bila skoraj polnoč, termometer je kazal -6°C. Kam torej z njim? Obvestili smo policijo. Ker ni bilo nič spornega razen ležanja pri skladišču trgovine, sta policista poklicala na nekaj naslovov kjer bi možakar smel prenočiti. Po 'dogovoru' policista s skrbnikom na Karitasu sva brezdomca prepeljala tja. Ne le njega, še nekaj vreč osebnih stvari. V reševalnem vozilu. Vrata Karitasa so bila zaklenjena. Kljub dogovoru ni bilo žive duše.
Po nekaj minutah vztrajnega hupanja je le prišel 'nadzorni' že omenjene organizacije. Vprašal je čemu vznemirjava nedolžne ljudi sredi noči in če nimava drugega dela. Ko sva mu razložila situacijo je trdil, da o tem ne ve ničesar, poleg tega pa že ne bo sredi noči sprejemal brezdomcev. Vprašal sem ga, če se mu to zdi normalno, da ga bo kljub služenju v takšni 'humani' organizaciji zavrnil brez kančka slabe vesti. Odgovoril je: "Dajta ga tu ven. Saj je klošar, se bo že znašel."
Nastal je konflikt z uporabo krepkih besed in skorajšnjim posredovanjem policije. Ubogi brezdomec pa je molče ter s sklonjeno glavo in solznimi očmi opazoval ves ta nered. Na koncu je kljub negodovanju skrbnika ubogi možakar le smel vstopiti v varstveni zavod, midva pa sva se ogorčena zaradi nastale situacije odpravila naprej, po poteh službe.
Za povzetek: nujna medicinska pomoč (ZD Maribor – da ne bi kdo sanjal o kakem UKC!!!) ne pomeni samo modro luč in sireno. Delamo z ljudmi in za ljudi – za vse nas! Nič nam ni težko, nič nam ni zaman. Tudi prepeljati zanemarjenega brezdomca sredi noči s Tezna na Karitas (Ljubljanska c.), ker bi sicer tam zmrznil nama ni bilo izpod časti. Zavedam se, da brezdomec ni le beseda temveč oseba, ČLOVEK. Morda je imela ta oseba nekoč življenje kot ga imam danes jaz- službo, vozilo, stanovanje, morda celo družino. Morda se ne zavedamo, a kaj kmalu smo lahko tudi Mi člen te dolge verige surovega preživetja.
Kje je torej čut za sočloveka in razumevanje za to brezizhodno situacijo? Zakaj namesto hvale graja? In kdo pri mili volji bo kaj ukrenil glede tega?
Z vami delimo zapis reševalca, ki vas bo naravnost zgrozil.
Vir: Siol.net
Za pomislek - situacija iz moje službe:
Sredi noči smo dobili poziv, da na naslovu xy leži poškodovan moški. S kolegom sva se odpravila na dan naslov, kjer je res ležal moški. Zavit v koce in spalno vrečo. Nepoškodovan. Bil je brezdomec. Kot poteka naše delo sem ga povprašal o njegovem zdravju, stanju, počutju. Rekel je, da je sicer zdrav ampak nima kam in da je tovrstno početje njegov način življenja. Odklanjal je nujno medicinsko pomoč in vsakršno koli drugo pomoč.
Ura je bila skoraj polnoč, termometer je kazal -6°C. Kam torej z njim? Obvestili smo policijo. Ker ni bilo nič spornega razen ležanja pri skladišču trgovine, sta policista poklicala na nekaj naslovov kjer bi možakar smel prenočiti. Po 'dogovoru' policista s skrbnikom na Karitasu sva brezdomca prepeljala tja. Ne le njega, še nekaj vreč osebnih stvari. V reševalnem vozilu. Vrata Karitasa so bila zaklenjena. Kljub dogovoru ni bilo žive duše.
Po nekaj minutah vztrajnega hupanja je le prišel 'nadzorni' že omenjene organizacije. Vprašal je čemu vznemirjava nedolžne ljudi sredi noči in če nimava drugega dela. Ko sva mu razložila situacijo je trdil, da o tem ne ve ničesar, poleg tega pa že ne bo sredi noči sprejemal brezdomcev. Vprašal sem ga, če se mu to zdi normalno, da ga bo kljub služenju v takšni 'humani' organizaciji zavrnil brez kančka slabe vesti. Odgovoril je: "Dajta ga tu ven. Saj je klošar, se bo že znašel."
Nastal je konflikt z uporabo krepkih besed in skorajšnjim posredovanjem policije. Ubogi brezdomec pa je molče ter s sklonjeno glavo in solznimi očmi opazoval ves ta nered. Na koncu je kljub negodovanju skrbnika ubogi možakar le smel vstopiti v varstveni zavod, midva pa sva se ogorčena zaradi nastale situacije odpravila naprej, po poteh službe.
Za povzetek: nujna medicinska pomoč (ZD Maribor – da ne bi kdo sanjal o kakem UKC!!!) ne pomeni samo modro luč in sireno. Delamo z ljudmi in za ljudi – za vse nas! Nič nam ni težko, nič nam ni zaman. Tudi prepeljati zanemarjenega brezdomca sredi noči s Tezna na Karitas (Ljubljanska c.), ker bi sicer tam zmrznil nama ni bilo izpod časti. Zavedam se, da brezdomec ni le beseda temveč oseba, ČLOVEK. Morda je imela ta oseba nekoč življenje kot ga imam danes jaz- službo, vozilo, stanovanje, morda celo družino. Morda se ne zavedamo, a kaj kmalu smo lahko tudi Mi člen te dolge verige surovega preživetja.
Kje je torej čut za sočloveka in razumevanje za to brezizhodno situacijo? Zakaj namesto hvale graja? In kdo pri mili volji bo kaj ukrenil glede tega?
