Članek
Študenta v bolnišnici obiskala otroke, njune besede danes obkrožajo Slovenijo
Te dni se je na Facebook omrežju med mnogimi Slovenci močno razširil zapis študenta, ki je leto dni nazaj v družbi prijatelja in dekleta obiskal Pediatrično kliniko v Ljubljani, kjer zdravijo otroke z rakom.
Obisk je študent Anjan označil kot eno večjih prelomnic v svojem življenju, saj mu je ta povsem spremenil pogled na to, kaj v življenju v resnici ima.
Ker smo tudi sami mnenja, da bi njegove besede morali prebrati mnogi Slovenci, jih delimo z vami tako, kot jih je zapisal Anjan:
Približno leto nazaj... še ena od večjih prelomnic v življenju... s prijateljem, punco se odločimo za obisk otrok z rakom na pediatrični kliniki... po faksu napolnimo dve veliki vreči in se odpravimo... bolj kot se približujem bolnišnici bolj me stiska v trebuhu... vstopimo... dvigalo in mislim, da v 6 nadstropje... vrata dvigala se odprejo in tukaj smo... pred glavnimi vrati oddelka... vrata nam ravno odpre oče, ki odhaja... prvi šok... kar naenkrat se zavem, da jaz nimam problemov, nor občutek kot, da bi letel.. preseneti me njegova pozitiva, ta moč, upanje in ne jamranje... čeprav ima še kako močne razloge za biti končan... čakam na vratih in nočem vstopiti... jaz? 21letni fant, ''mišica'', ''pametnjakovič''.... počasi le zberem moč in gremo do sester.. povprašamo po otrocih,... pustimo jim vreče igračk/sladkarij, rečemo še par besed in se predam... nisem spodoben obiskati otroka... ne zmorem... bežno skozi vrata vidim majhno kepico brez las, ki gleda skozi okno...neupam si pogledati.. to je vrh... noge so se mi tresle.. začel sem se zavedati kaj imam... počutil sem se bolje kot milijonar, čeprav žalosten... pozdravimo sestre (zlate ste, to delo nima cene)... odpravimo se proti vratom, na desni strani zopet fantek brez las, suh... ukvarja se z novimi slušalkami.. to je preveč... ven, dvigalo, čimprej ven... vsedem se na pločnik... tresem se in na jok mi gre... kaj vse imam, za kar nekdo čaka na oknu bolnišnice... odpravim se do igrišča, kjer vidim otroke kako igrajo nogomet... žalostni, ker niso kot Ronaldo... takoj se spomnem na fantka, ki strmi skozi okno v upanju, da bo kdaj tudi on imel možnost, ne biti Ronaldo ampak samo igrati se, biti svoboden pa čeprav ne bo znal brcniti žoge... pridružim se jim in igram z njimi... streljam na gol in zgrešim, da se bolj ne da.. ampak tokrat v meni ni več obsojanja, češ ''a nisi ti difovec, ti bi pa ja moral biti perfect športnik? Kako si nesposoben, nisi ti za to...'' waw... mislim, da je to začasno... ampak ni bilo... fantek se mi vedno pojavi pred očmi, ko mi negre... in mi pokaže, da sem lahko srečen, da sem zgrešil, padel... in to zato, ker sem imel MOŽNOST zgrešiti, pasti... on je ni imel... in zato kljub vsemu nikoli več nemorem biti žalosten, ker vem, da če padem je to zato, ker mi je dana možnost... od takrat sem si obljubil, da bom ljudem še z večjim veseljem pomagal do zdravja, jih še bolj bodril in spodbujal.. da bodo videli da je skrb za svoje zdravje PRIVILEGIJ oz MOŽNOST, ki je nima vsak... ko človek to zares spozna, mu ni težko ampak z veseljem in hvaležnostjo skrbi za svoj vrtiček zdravja... hvala malemu dečku, da lahko zaradi njega danes strmim skozi okno svojega srca in gledam v svoje življenje, kot sicer nebi nikoli...
Vir, foto: Anjan Rakar, Facebook
Delimo ta čudovit zapis mladega fanta še naprej med prijatelje, da se bodo ob prebranem tudi oni zavedali, kaj vse jim je ponujeno v življenju. In ko naslednjič mislimo, kako nam gre vse narobe, se le spomnimo na zgodbo, ki jo je te dni s Slovenci delil Anjan!
Obisk je študent Anjan označil kot eno večjih prelomnic v svojem življenju, saj mu je ta povsem spremenil pogled na to, kaj v življenju v resnici ima.
Ker smo tudi sami mnenja, da bi njegove besede morali prebrati mnogi Slovenci, jih delimo z vami tako, kot jih je zapisal Anjan:
Približno leto nazaj... še ena od večjih prelomnic v življenju... s prijateljem, punco se odločimo za obisk otrok z rakom na pediatrični kliniki... po faksu napolnimo dve veliki vreči in se odpravimo... bolj kot se približujem bolnišnici bolj me stiska v trebuhu... vstopimo... dvigalo in mislim, da v 6 nadstropje... vrata dvigala se odprejo in tukaj smo... pred glavnimi vrati oddelka... vrata nam ravno odpre oče, ki odhaja... prvi šok... kar naenkrat se zavem, da jaz nimam problemov, nor občutek kot, da bi letel.. preseneti me njegova pozitiva, ta moč, upanje in ne jamranje... čeprav ima še kako močne razloge za biti končan... čakam na vratih in nočem vstopiti... jaz? 21letni fant, ''mišica'', ''pametnjakovič''.... počasi le zberem moč in gremo do sester.. povprašamo po otrocih,... pustimo jim vreče igračk/sladkarij, rečemo še par besed in se predam... nisem spodoben obiskati otroka... ne zmorem... bežno skozi vrata vidim majhno kepico brez las, ki gleda skozi okno...neupam si pogledati.. to je vrh... noge so se mi tresle.. začel sem se zavedati kaj imam... počutil sem se bolje kot milijonar, čeprav žalosten... pozdravimo sestre (zlate ste, to delo nima cene)... odpravimo se proti vratom, na desni strani zopet fantek brez las, suh... ukvarja se z novimi slušalkami.. to je preveč... ven, dvigalo, čimprej ven... vsedem se na pločnik... tresem se in na jok mi gre... kaj vse imam, za kar nekdo čaka na oknu bolnišnice... odpravim se do igrišča, kjer vidim otroke kako igrajo nogomet... žalostni, ker niso kot Ronaldo... takoj se spomnem na fantka, ki strmi skozi okno v upanju, da bo kdaj tudi on imel možnost, ne biti Ronaldo ampak samo igrati se, biti svoboden pa čeprav ne bo znal brcniti žoge... pridružim se jim in igram z njimi... streljam na gol in zgrešim, da se bolj ne da.. ampak tokrat v meni ni več obsojanja, češ ''a nisi ti difovec, ti bi pa ja moral biti perfect športnik? Kako si nesposoben, nisi ti za to...'' waw... mislim, da je to začasno... ampak ni bilo... fantek se mi vedno pojavi pred očmi, ko mi negre... in mi pokaže, da sem lahko srečen, da sem zgrešil, padel... in to zato, ker sem imel MOŽNOST zgrešiti, pasti... on je ni imel... in zato kljub vsemu nikoli več nemorem biti žalosten, ker vem, da če padem je to zato, ker mi je dana možnost... od takrat sem si obljubil, da bom ljudem še z večjim veseljem pomagal do zdravja, jih še bolj bodril in spodbujal.. da bodo videli da je skrb za svoje zdravje PRIVILEGIJ oz MOŽNOST, ki je nima vsak... ko človek to zares spozna, mu ni težko ampak z veseljem in hvaležnostjo skrbi za svoj vrtiček zdravja... hvala malemu dečku, da lahko zaradi njega danes strmim skozi okno svojega srca in gledam v svoje življenje, kot sicer nebi nikoli...
Vir, foto: Anjan Rakar, Facebook
Delimo ta čudovit zapis mladega fanta še naprej med prijatelje, da se bodo ob prebranem tudi oni zavedali, kaj vse jim je ponujeno v življenju. In ko naslednjič mislimo, kako nam gre vse narobe, se le spomnimo na zgodbo, ki jo je te dni s Slovenci delil Anjan!
