Članek
Zapis 26-letne medicinske sestre pretresel Slovenijo, tako izgleda njeno delo
Stres je v današnjem svetu postal sovražnik številka ena. Je namreč vzrok za številne nesreče, bolezni, prezgodnje smrti in samomorov. Po nekaterih raziskavah naj bi bilo v Sloveniji pod stresom kar 70 do 80 odstotkov vseh delavcev.
Glavna vzroka sta negotovost delovnega mesta ter pretirana delovna obremenitev.
Prav o tej temi se je razpisala tudi 26-letna medicinska sestra Laura Poglajen, ki je svoj zapis javno delila na socialnem omrežju Facebook. S svojimi besedami je dala mnogim misliti, obenem pa opozorila na grozljivo stanje v zdravstvu.
Medicinske sestre in zdravniki so večkrat povsem izčrpani, zasluge pa gredo znova prevelikemu pohlepu za denarjem in zaslužkom.
Njen zapis objavljamo v celoti:
Zadnje casa se veliko pise o delu v zdravstvu, se posebaj o medicinskih sestrah. Malo ljudi zna ceniti nas poklic, malo kdo nas pohvali, znajo pa nas skritizirati in pisati pritozbe.
Kje naj zacnem? Stara sem 26 let, po poklicu tehnik zdravstvene nege. Moje izkusnje so delo v ambulanti ter delo s starostniki. Zelela sem biti frizerka, pa so mi domaci rekli, da je skoda, ker se predobro ucim, tako sem koncala na zdravstveni soli. Poklic tehnika zdravstvene nege/srednje medicinske sestre se mi je zdel vedno lep. Saj tudi je, samo, da je vsako leto tezje, ker nam nalagajo vse vec dela, ti pa si vsako leto starejsi in bolj zgaran, boli te kriz, pade ti imunski sistem, hitro zbolis, na stranisce ne gres, vodo pozabis piti, po 13urnem delavniku te bolijo noge, pecejo podplati... Ja, vse to se dogaja pri mladih 26 letih.
Rada hodim v sluzbo, a se sprasujem kam bo to vodilo? Bomo vsi izgoreli? Bodo medicinske sestre sploh se delale, glede na to, da se vsak mesec dogajajo odpovedi. Razpisi se ponovijo veckrat, ker ne dobijo kadra, ki bi delal v taksnih pogojih. Odhajajo v tujino, na boljse. Kaj se bo zgodilo, ce medicinskih sester ne bo dovolj v Sloveniji? Bo to znak za alarm? Bo to znak za ukrepanje? Da ne omenjam tega, da je povsod problem z pomanjkanjem kadra. Premalo nas je za tako obsirno delo. Premalo, da bi lahko vse "sfolgal". Premalo, da bi lahko delo opravljal kakovostno. A vodstva zdravstva to ne zanima. Vazno, da je dobicek.
Ko ze en teden vse "stima" tipi topi se zopet pojavijo bolniske in odpovedi. Zacaran krog iz katerega ne izplavamo.
Tezko si predstavljam, da delam kot medicinska sestra in imam doma 3 otroke. Iz sluzbe pridem psihicno in fizicno utrujena. Po sluzbi grem velikokrat na kavo, da se sprostim in odstranim stres od sluzbe, da lahko pridem domov dokaj normalna in recimo, da nasmejana.
Na zacetku, ko sem zacela delati sem po sluzbi se dve uri razmisljala kaj sem pozabila, ni mi dalo miru, ali sem dala ta zdravila tej osebi, ali sem ustrezno urgirala ob urgenci, ali sem izmerila vse vitalne funkcije ali sem mogoce kaj izpustila ob toliko informacij v glavi.
Spomnim se nekega popoldneva, ko je bil kaos. Veliko sester dela dva nadstropja. Bolnicarja na vsakem oddelku me potrebujeta za nego, kam naj grem najprej se sprasujem, nekako si zoorganizeram delo, ravno naredim 2 klizme, ko me klicejo, da nekdo tezko diha, izmerim vitalne funkcije, saturacija je nizka, letim po kisik, saturacija niha. Klicem urgenco. Za vsak klic in dogodek moram napisati porocilo o klicu, za vsak padec moram izpolniti posebno dokumentacijo.
Cez 10 minut me klicejo iz drugega oddelka, da nekdo bruha. Spet letim na drugo nadstropje izmerit vitalne funkcije, narocim pocitek, hidracijo po pozirkih in povem, da pridem nazaj.
Vmes opazim, da me caka stanovalec, kateri caka, da mu dam kapljice v oko. Razkuzim roke, se pripravim, da mu dam kapljice v oko. V tistem casu prileti bolnicar, da je nekdo padel in mu tece kri. Spet letis, pograbis vitalne funkcije ter obvezilni material, da zaustavis krvavitev. Spet klices urgenco, ker je bil udarec v glavo. Pripraviti moras vso dokumentacijo, spisati list terapije od stanovalca, itd.
Stanovalec koncno dobi svoje kapljice v oko, cakal je 30 minut, opravicim se, poda mi roko in mi jo stisne. V sali mi odgovori, da ima itak cas celo popoldne. Nasmehnim se mu nazaj in se mu zahvalim za razumevanje.
Klice te bolnicar, ce mu lahko prides pomagati nekoga dati iz invalidskega vozicka na posteljo, ker ne zmore sam. Obljubim, da pridem. Obrnem se, pred mano stoji svojec, ki zeli podatke o svoji mami. Vzame mi 10 minut. Pogledam na uro, zamujam z inhalacijami, grem hitro nastimat, vmes seveda pozabim, da sem obljubila bolnicarju, da pridem pomagat. Odhitim se pogledat stanovalca, ki je bruhal. Pocuti se vredu. Ok, si recem, sedaj bom odsla piti vodo nato pomagat bolnicarju, imam suha usta, slabo mi je, vrti se mi, malce nisem imela. Ce pa jo imam podpisujem dokumentacijo, dokumentiram urgence, padce,.. To je moja malica. Ce grem na malico v miru, imam vmes sigurno kaksen klic od svojcev na telefon, ali pa ravno pridejo kaksni resevalci in moras biti prisoten na oddelku. Pa se podaljsati moram sluzbo, ker se mi zamakne delo, pisanje in predaja raporta. Vcasih celo izmeno ne grem na stranisce, saj me niti ne tisci, ker premalo pijem.
Zakljucim izmeno, predam raport, grem na kavo na poti domov. V zepu najdem listek. Ta in ta stanovalec mora biti jutri urejen in poseden na invalidskem vozicku ob 7h zjutraj, narocili so mi svojci. Hitro klicem v nocno izmeno, da sporocim, da sem pozabila zabeleziti. Sodelovka mi pove, da sem zabelezila, da naj ne skrbim. Resno se sprasujem, sem pozabljiva pri 26 letih? Kako bo sele pri 50-ih letih?
Pridem domov, ne da se mi ukvarjati z nobenim, ne zelim se pogovarjati, zelim samo tisino in mir. Mir, mir, mir... Ura je polnoc, spomnim se, da sem v vsej zmesnjavi pozabila napisati psihicna stanja za ljudi na dveh nadstropjih. Recem si, nimam kaj, bom pa pojutrisnjem.
Naslednji dan imam frej dan. V glavi naredim nacrte, kako bom sla na douuuugi sprehod s psom, kako bom skuhala kosilo v miru, oprala cunje, zlikala,... A vse kar naredim je to, da pojem nekaj na hitro, peljem psa malo ven. Ostali cas prespim , ker mi tako pase, mir in tisina, obcutek, da ne rabim razmisljati za kaj vse sem odgovorna, kaj vse moram narediti ter zabeleziti.
Tako je zivljenje medicinskih tehnikov/medicinskih sester. Sedaj, ko sem se navadila na taksen tempo in odgovornost taksnega poklica zivim zivljenje drugace. Potrebujem nekaj za sprostitev, potrebujem nekaj, da pridobim energijo. In potem kar gre. A se vedno se sprasujem, do kdaj? Do kdaj bomo lahko to zmogli?
Ne delas samo kot medicinska sestra, delas tudi kot bolnicar, delas vse kar je, samo, da bo delo opravljeno. Ker sem jaz odgovorna za oddelek. Tudi za metlo sem ze prijela in pocistila sobo polnih drobtin, da olajsam delo streznici. Potrebno si je medsebojno pomagati.
Veliko ljudi vidi nase napake ne vidijo pa tega, koliko stvari od enkrat pocnes, ne vidijo, ko stisnes roko cloveku, ki umira, ne vidijo, da gres v kuhinjo prositi za ekstra hrano, ker nekomu tisti dan ne pase mlecna hrana, ne vidijo, da porabis 15 min vec pri nekomu, da ga nahranis, ker odklanja hrano, drzi usta skupaj, ne vidijo, ko porabimo vse finte kako nekoga pripraviti do tega, da je med nego miren in jo ne odklanja ter nisi ves popluvan in popraskan. Ne vidijo, da isces po oddelkih Nacl, da bos nastavil infuzijo, ker ti jo je pac zmanjkalo na tvojem oddelku. Vsak clovek, ki obsoja drugega naj se postavi v nase cevlje. In raje ne obsojajte, da vam ne bo sojeno. Prepricana sem, da vsak ima pri sebi marsikaj za pocistit.
Tudi delo v ambulanti ni tako enostavno. Ko odpres vrata te vsi v en glas napadejo. Potrebujem recept za Nolpazo, jaz bi samo napotnico za okulista, jaz bi rabil iti v laboratorij,... Zadaj pa zvoni telefon nenormalno. V ambulanti te caka nekdo, da mu naredis prevezo, zdravnik ti vmes nalaga navodila, da ne govorim koliko je papirologije in dela z racunalnikom, znati moras brati dohtarsko pisavo, da lahko zakljucis pacienta, poznati moras sifre diagnoz, ker imas vse po kodah. In se in sem. Ni enostavno biti medicinska sestra.
Vse vec bo bolnisk, odpovedi, ljudje padajo skupaj v sluzbi, pa se noben ne vprasa zakaj? Ljudje delajo z vrocino, slabostjo, ker nocejo v bolnisko, saj se zavedajo, da bodo drugi sodelavci delali za dva. Pa je to ok? Vsak naj presodi sam.
Moje mnenje o delu v zdravstvu, po ustavi RS, 39.clen, svoboda izrazanja.
Delite!
Lep pozdrav, Laura Poglajen
Glavna vzroka sta negotovost delovnega mesta ter pretirana delovna obremenitev.
Prav o tej temi se je razpisala tudi 26-letna medicinska sestra Laura Poglajen, ki je svoj zapis javno delila na socialnem omrežju Facebook. S svojimi besedami je dala mnogim misliti, obenem pa opozorila na grozljivo stanje v zdravstvu.
Medicinske sestre in zdravniki so večkrat povsem izčrpani, zasluge pa gredo znova prevelikemu pohlepu za denarjem in zaslužkom.
Njen zapis objavljamo v celoti:
Zadnje casa se veliko pise o delu v zdravstvu, se posebaj o medicinskih sestrah. Malo ljudi zna ceniti nas poklic, malo kdo nas pohvali, znajo pa nas skritizirati in pisati pritozbe.
Kje naj zacnem? Stara sem 26 let, po poklicu tehnik zdravstvene nege. Moje izkusnje so delo v ambulanti ter delo s starostniki. Zelela sem biti frizerka, pa so mi domaci rekli, da je skoda, ker se predobro ucim, tako sem koncala na zdravstveni soli. Poklic tehnika zdravstvene nege/srednje medicinske sestre se mi je zdel vedno lep. Saj tudi je, samo, da je vsako leto tezje, ker nam nalagajo vse vec dela, ti pa si vsako leto starejsi in bolj zgaran, boli te kriz, pade ti imunski sistem, hitro zbolis, na stranisce ne gres, vodo pozabis piti, po 13urnem delavniku te bolijo noge, pecejo podplati... Ja, vse to se dogaja pri mladih 26 letih.
Rada hodim v sluzbo, a se sprasujem kam bo to vodilo? Bomo vsi izgoreli? Bodo medicinske sestre sploh se delale, glede na to, da se vsak mesec dogajajo odpovedi. Razpisi se ponovijo veckrat, ker ne dobijo kadra, ki bi delal v taksnih pogojih. Odhajajo v tujino, na boljse. Kaj se bo zgodilo, ce medicinskih sester ne bo dovolj v Sloveniji? Bo to znak za alarm? Bo to znak za ukrepanje? Da ne omenjam tega, da je povsod problem z pomanjkanjem kadra. Premalo nas je za tako obsirno delo. Premalo, da bi lahko vse "sfolgal". Premalo, da bi lahko delo opravljal kakovostno. A vodstva zdravstva to ne zanima. Vazno, da je dobicek.
Ko ze en teden vse "stima" tipi topi se zopet pojavijo bolniske in odpovedi. Zacaran krog iz katerega ne izplavamo.
Tezko si predstavljam, da delam kot medicinska sestra in imam doma 3 otroke. Iz sluzbe pridem psihicno in fizicno utrujena. Po sluzbi grem velikokrat na kavo, da se sprostim in odstranim stres od sluzbe, da lahko pridem domov dokaj normalna in recimo, da nasmejana.
Na zacetku, ko sem zacela delati sem po sluzbi se dve uri razmisljala kaj sem pozabila, ni mi dalo miru, ali sem dala ta zdravila tej osebi, ali sem ustrezno urgirala ob urgenci, ali sem izmerila vse vitalne funkcije ali sem mogoce kaj izpustila ob toliko informacij v glavi.
Spomnim se nekega popoldneva, ko je bil kaos. Veliko sester dela dva nadstropja. Bolnicarja na vsakem oddelku me potrebujeta za nego, kam naj grem najprej se sprasujem, nekako si zoorganizeram delo, ravno naredim 2 klizme, ko me klicejo, da nekdo tezko diha, izmerim vitalne funkcije, saturacija je nizka, letim po kisik, saturacija niha. Klicem urgenco. Za vsak klic in dogodek moram napisati porocilo o klicu, za vsak padec moram izpolniti posebno dokumentacijo.
Cez 10 minut me klicejo iz drugega oddelka, da nekdo bruha. Spet letim na drugo nadstropje izmerit vitalne funkcije, narocim pocitek, hidracijo po pozirkih in povem, da pridem nazaj.
Vmes opazim, da me caka stanovalec, kateri caka, da mu dam kapljice v oko. Razkuzim roke, se pripravim, da mu dam kapljice v oko. V tistem casu prileti bolnicar, da je nekdo padel in mu tece kri. Spet letis, pograbis vitalne funkcije ter obvezilni material, da zaustavis krvavitev. Spet klices urgenco, ker je bil udarec v glavo. Pripraviti moras vso dokumentacijo, spisati list terapije od stanovalca, itd.
Stanovalec koncno dobi svoje kapljice v oko, cakal je 30 minut, opravicim se, poda mi roko in mi jo stisne. V sali mi odgovori, da ima itak cas celo popoldne. Nasmehnim se mu nazaj in se mu zahvalim za razumevanje.
Klice te bolnicar, ce mu lahko prides pomagati nekoga dati iz invalidskega vozicka na posteljo, ker ne zmore sam. Obljubim, da pridem. Obrnem se, pred mano stoji svojec, ki zeli podatke o svoji mami. Vzame mi 10 minut. Pogledam na uro, zamujam z inhalacijami, grem hitro nastimat, vmes seveda pozabim, da sem obljubila bolnicarju, da pridem pomagat. Odhitim se pogledat stanovalca, ki je bruhal. Pocuti se vredu. Ok, si recem, sedaj bom odsla piti vodo nato pomagat bolnicarju, imam suha usta, slabo mi je, vrti se mi, malce nisem imela. Ce pa jo imam podpisujem dokumentacijo, dokumentiram urgence, padce,.. To je moja malica. Ce grem na malico v miru, imam vmes sigurno kaksen klic od svojcev na telefon, ali pa ravno pridejo kaksni resevalci in moras biti prisoten na oddelku. Pa se podaljsati moram sluzbo, ker se mi zamakne delo, pisanje in predaja raporta. Vcasih celo izmeno ne grem na stranisce, saj me niti ne tisci, ker premalo pijem.
Zakljucim izmeno, predam raport, grem na kavo na poti domov. V zepu najdem listek. Ta in ta stanovalec mora biti jutri urejen in poseden na invalidskem vozicku ob 7h zjutraj, narocili so mi svojci. Hitro klicem v nocno izmeno, da sporocim, da sem pozabila zabeleziti. Sodelovka mi pove, da sem zabelezila, da naj ne skrbim. Resno se sprasujem, sem pozabljiva pri 26 letih? Kako bo sele pri 50-ih letih?
Pridem domov, ne da se mi ukvarjati z nobenim, ne zelim se pogovarjati, zelim samo tisino in mir. Mir, mir, mir... Ura je polnoc, spomnim se, da sem v vsej zmesnjavi pozabila napisati psihicna stanja za ljudi na dveh nadstropjih. Recem si, nimam kaj, bom pa pojutrisnjem.
Naslednji dan imam frej dan. V glavi naredim nacrte, kako bom sla na douuuugi sprehod s psom, kako bom skuhala kosilo v miru, oprala cunje, zlikala,... A vse kar naredim je to, da pojem nekaj na hitro, peljem psa malo ven. Ostali cas prespim , ker mi tako pase, mir in tisina, obcutek, da ne rabim razmisljati za kaj vse sem odgovorna, kaj vse moram narediti ter zabeleziti.
Tako je zivljenje medicinskih tehnikov/medicinskih sester. Sedaj, ko sem se navadila na taksen tempo in odgovornost taksnega poklica zivim zivljenje drugace. Potrebujem nekaj za sprostitev, potrebujem nekaj, da pridobim energijo. In potem kar gre. A se vedno se sprasujem, do kdaj? Do kdaj bomo lahko to zmogli?
Ne delas samo kot medicinska sestra, delas tudi kot bolnicar, delas vse kar je, samo, da bo delo opravljeno. Ker sem jaz odgovorna za oddelek. Tudi za metlo sem ze prijela in pocistila sobo polnih drobtin, da olajsam delo streznici. Potrebno si je medsebojno pomagati.
Veliko ljudi vidi nase napake ne vidijo pa tega, koliko stvari od enkrat pocnes, ne vidijo, ko stisnes roko cloveku, ki umira, ne vidijo, da gres v kuhinjo prositi za ekstra hrano, ker nekomu tisti dan ne pase mlecna hrana, ne vidijo, da porabis 15 min vec pri nekomu, da ga nahranis, ker odklanja hrano, drzi usta skupaj, ne vidijo, ko porabimo vse finte kako nekoga pripraviti do tega, da je med nego miren in jo ne odklanja ter nisi ves popluvan in popraskan. Ne vidijo, da isces po oddelkih Nacl, da bos nastavil infuzijo, ker ti jo je pac zmanjkalo na tvojem oddelku. Vsak clovek, ki obsoja drugega naj se postavi v nase cevlje. In raje ne obsojajte, da vam ne bo sojeno. Prepricana sem, da vsak ima pri sebi marsikaj za pocistit.
Tudi delo v ambulanti ni tako enostavno. Ko odpres vrata te vsi v en glas napadejo. Potrebujem recept za Nolpazo, jaz bi samo napotnico za okulista, jaz bi rabil iti v laboratorij,... Zadaj pa zvoni telefon nenormalno. V ambulanti te caka nekdo, da mu naredis prevezo, zdravnik ti vmes nalaga navodila, da ne govorim koliko je papirologije in dela z racunalnikom, znati moras brati dohtarsko pisavo, da lahko zakljucis pacienta, poznati moras sifre diagnoz, ker imas vse po kodah. In se in sem. Ni enostavno biti medicinska sestra.
Vse vec bo bolnisk, odpovedi, ljudje padajo skupaj v sluzbi, pa se noben ne vprasa zakaj? Ljudje delajo z vrocino, slabostjo, ker nocejo v bolnisko, saj se zavedajo, da bodo drugi sodelavci delali za dva. Pa je to ok? Vsak naj presodi sam.
Moje mnenje o delu v zdravstvu, po ustavi RS, 39.clen, svoboda izrazanja.
Delite!
Lep pozdrav, Laura Poglajen
Je mlada medicinska sestra povedala prav? Delimo njene besede še naprej med Slovence, da s pritiskom javnosti dosežejo tudi tiste, ki lahko na področju zdravstva ustrezno ukrepajo in kaj tudi spremenijo!
Laura je povedala resnico!
Trikrat preberite tisto kar je Laura napisala in vam bo jasno kaj se dogaja z zdravstvenim osebjem, z sestram, z bolničarjem , z oskrbovalci... Že pri 30tih invalidi