Kul
Par iz Slovenije zgradil leseno hišico: Posnetek ima že 2 milijona ogledov!
Na spletu je ob koncu preteklega leta pristal video posnetek, pri katerem sta Tine in Saša iz Slovenije zgradila čudovito hišico iz lesa.
Njun video posnetek same gradnje je prava uspešnica na spletu - do danes je na YouTube omrežju dosegel že skoraj 2 milijona ogledov.
Tine in Saša sta 24-letni par, ki na svojem YouTube kanalu Wood junkie objavlja čudovite video posnetke, s katerimi navdušujeta svoje sledilce. Pri gradnji majhne lesene hiške jima je tokrat pomagal tudi Tinetov oče, ki se z obdelavo lesa ukvarja že več kot 30 let. Na pomoč so jima priskočili še nekateri prijatelji.
Wood junkie, YouTube
Njuna vizija je zgraditi kamp s podobnimi lesenimi hišicami, v katerih bi sprejemala goste. Manjša hiška ne vsebuje kopalnice in stranišča - toaletne prostore si Tine in Saša želita postaviti sredi posestva, služili pa bi vsem obiskovalcem njunega kampa. Sama sta namreč prepričana, da bi bilo počitnikovanje v takšnih hiškah v objemu narave prav posebna izkušnja.
Hišica je v celoti izdelana iz lesa - za zunanje dele sta Tine in Saša uporabila les sibirskega macesna, notranjost hiške pa sta opremila s smreko in hrastom. Sama sta izdelala tudi okna, vrata in pohištvo. Poglejte si čudovit video posnetek, pri katerem sta prikazala gradnjo majhne lesene hiške.
Njun video posnetek same gradnje je prava uspešnica na spletu - do danes je na YouTube omrežju dosegel že skoraj 2 milijona ogledov.
Tine in Saša sta 24-letni par, ki na svojem YouTube kanalu Wood junkie objavlja čudovite video posnetke, s katerimi navdušujeta svoje sledilce. Pri gradnji majhne lesene hiške jima je tokrat pomagal tudi Tinetov oče, ki se z obdelavo lesa ukvarja že več kot 30 let. Na pomoč so jima priskočili še nekateri prijatelji.
Wood junkie, YouTube
Njuna vizija je zgraditi kamp s podobnimi lesenimi hišicami, v katerih bi sprejemala goste. Manjša hiška ne vsebuje kopalnice in stranišča - toaletne prostore si Tine in Saša želita postaviti sredi posestva, služili pa bi vsem obiskovalcem njunega kampa. Sama sta namreč prepričana, da bi bilo počitnikovanje v takšnih hiškah v objemu narave prav posebna izkušnja.
Hišica je v celoti izdelana iz lesa - za zunanje dele sta Tine in Saša uporabila les sibirskega macesna, notranjost hiške pa sta opremila s smreko in hrastom. Sama sta izdelala tudi okna, vrata in pohištvo. Poglejte si čudovit video posnetek, pri katerem sta prikazala gradnjo majhne lesene hiške.
Kaj o projektu pravi Tine?
Od nekdaj me je vleklo k gozdu, naravi in kot naravnemu materialu seveda tudi lesu. Veliko je gotovo pripomoglo tudi dejstvo, da ima oče mizarsko delavnico in da je mizarstvo v družini že 5 generacij. Rad se učim, delam z orodjem in obdelujem les, ki po mojem mnenju daje prostoru posebno toplino in vzdušje. Tudi bivanje v leseni gradnji je dokazano bolj zdravo in ima mnogo pozitivnih učinkov. V lasti imamo tudi nekaj posesti in nekaj let nazaj sem se začel poigravati z mislijo, da bi tam zgradil hiško, kamor bi se lahko umaknil v naravo, se umiril in ''napolnil baterije''. Tako sem približno 2 leti nazaj pričel z gradnjo prve lesene hiške, ki je neke vrste trikotna glamping hiška. Ko je bila ta končana, se je v meni prebudila želja, da bi zgradil še eno leseno hiško, še večjo. Tako sem med začetkom druge karantene (marca lani) pričel z gradnjo druge hiške, ki sem jo lani novembra tudi končal. Seveda mi vse to ne bi uspelo brez pomoči mojega dekleta in družine, za kar sem jim iz srca hvaležen. Z začetkom letošnje pomladi načrtujemo tudi gradnjo tretje hiške, tokrat brunarice. Seveda še malo večje.
Verjetno se sprašujete, zakaj toliko hišk, ko za sprostitev in umik v naravo potrebuješ le eno. Oče je to posest, na kateri lesene hiške stojijo, kupil leta 1995 in že takrat je sredi poletja tam našel skupino Čehov, ki so se tam utaborili. V neposredni bližini posesti je namreč Lijak, svetovno znano vzletišče za padalce. Takrat se mu je porodila ideja, da bi lahko na posesti imeli kamp, kjer bi padalci in seveda tudi drugi lahko prenočili. Oče je projekt avtokampa začel že pred približno 15 leti, a je sanje zaradi birokracije, dolgotrajnih postopkov in obveznosti z mizarsko delavnico opustil, jih pa jaz danes zato nadaljujem. V bližnji prihodnosti namreč načrtujem odprtje kampa. Ambicije so velike, upam, da tudi izvedljive. Želim si, da bi ta avtokamp ljudem ponudil možnost, da se vrnejo k naravi, spočijejo glave in se v kaotičen vsakdan vrnejo polni energije, ki jo narava ponuja.
Od nekdaj me je vleklo k gozdu, naravi in kot naravnemu materialu seveda tudi lesu. Veliko je gotovo pripomoglo tudi dejstvo, da ima oče mizarsko delavnico in da je mizarstvo v družini že 5 generacij. Rad se učim, delam z orodjem in obdelujem les, ki po mojem mnenju daje prostoru posebno toplino in vzdušje. Tudi bivanje v leseni gradnji je dokazano bolj zdravo in ima mnogo pozitivnih učinkov. V lasti imamo tudi nekaj posesti in nekaj let nazaj sem se začel poigravati z mislijo, da bi tam zgradil hiško, kamor bi se lahko umaknil v naravo, se umiril in ''napolnil baterije''. Tako sem približno 2 leti nazaj pričel z gradnjo prve lesene hiške, ki je neke vrste trikotna glamping hiška. Ko je bila ta končana, se je v meni prebudila želja, da bi zgradil še eno leseno hiško, še večjo. Tako sem med začetkom druge karantene (marca lani) pričel z gradnjo druge hiške, ki sem jo lani novembra tudi končal. Seveda mi vse to ne bi uspelo brez pomoči mojega dekleta in družine, za kar sem jim iz srca hvaležen. Z začetkom letošnje pomladi načrtujemo tudi gradnjo tretje hiške, tokrat brunarice. Seveda še malo večje.
Verjetno se sprašujete, zakaj toliko hišk, ko za sprostitev in umik v naravo potrebuješ le eno. Oče je to posest, na kateri lesene hiške stojijo, kupil leta 1995 in že takrat je sredi poletja tam našel skupino Čehov, ki so se tam utaborili. V neposredni bližini posesti je namreč Lijak, svetovno znano vzletišče za padalce. Takrat se mu je porodila ideja, da bi lahko na posesti imeli kamp, kjer bi padalci in seveda tudi drugi lahko prenočili. Oče je projekt avtokampa začel že pred približno 15 leti, a je sanje zaradi birokracije, dolgotrajnih postopkov in obveznosti z mizarsko delavnico opustil, jih pa jaz danes zato nadaljujem. V bližnji prihodnosti namreč načrtujem odprtje kampa. Ambicije so velike, upam, da tudi izvedljive. Želim si, da bi ta avtokamp ljudem ponudil možnost, da se vrnejo k naravi, spočijejo glave in se v kaotičen vsakdan vrnejo polni energije, ki jo narava ponuja.
