Aktualno
Pretresljiv zapis hčerke rudarja: "Moj oče je za to delo plačal največjo ceno!"
V ponedeljkovi tragični nesreči v Premogovniku Velenje so življenje izgubili trije rudarji. Trije očetje, tri izjemne osebe.
Splet je ob tem obkrožil zapis Velenjčanke, ponosne hčerke tamkajšnjega knapa, ki je družino v preteklosti preživljal z delom v omenjenem rudniku.
Danes so se v Šoštanju ob 12. uri oglasile sirene, krajani pa so se z minuto molka poklonili vsem trem preminulim rudarjem. Življenje so izgubili 49-letni Aleksander Judež, 32-letni Dejan Črep in 33-letni Mitja Stropnik. Dan žalovanja so v Velenju razglasili za petek, širom države pa so odpovedali številne zabavne prireditve. Gre namreč za eno najbolj tragičnih nesreč v slovenskih rudnikih.
Premogovnik Velenje
Splet je kmalu po tragediji obkrožil zapis ženske iz Velenja, ki je za očeta imela rudarja. Velenje že vrsto let živi z rudnikom, mnogi otroci pa so ob tem odraščali s ponosom in strahom. Njihovi očetje so bili tihi junaki, ki so opravljali zelo težko in nevarno delo. Zapis objavljamo v celoti:
Vlada je za petek po vsej državi razglasila dan žalovanja v spomin na žrtve tragedije v Velenju. Zastave bodo na poslopjih državnih ustanov spuščene na pol doga, vlada pa vse organizatorje kulturnih in drugih prireditev poziva, da vsebino prilagodijo dnevu žalovanja.
Splet je ob tem obkrožil zapis Velenjčanke, ponosne hčerke tamkajšnjega knapa, ki je družino v preteklosti preživljal z delom v omenjenem rudniku.
Danes so se v Šoštanju ob 12. uri oglasile sirene, krajani pa so se z minuto molka poklonili vsem trem preminulim rudarjem. Življenje so izgubili 49-letni Aleksander Judež, 32-letni Dejan Črep in 33-letni Mitja Stropnik. Dan žalovanja so v Velenju razglasili za petek, širom države pa so odpovedali številne zabavne prireditve. Gre namreč za eno najbolj tragičnih nesreč v slovenskih rudnikih.
Premogovnik Velenje
Splet je kmalu po tragediji obkrožil zapis ženske iz Velenja, ki je za očeta imela rudarja. Velenje že vrsto let živi z rudnikom, mnogi otroci pa so ob tem odraščali s ponosom in strahom. Njihovi očetje so bili tihi junaki, ki so opravljali zelo težko in nevarno delo. Zapis objavljamo v celoti:
Kako smo otroci iz Velenja doživljali svoje očete knape.
V mestu, ki živi z rudnikom kot s svojim srcem, smo otroci rasli s posebnim občutkom s ponosom in strahom. Naši očetje so bili knapi, tihi junaki, ki so vsak dan vstopili v temne globine zemlje, da bi poskrbeli za našo in vašo prihodnost. To ni bila le njihova služba; bil je način življenja, ki ga lahko razumejo le tisti, ki so ga živeli.
Vsaka druga družina v Velenju je imela očeta knapa. Rudnik ni bil zgolj delo, bil je stalnica, ki je oblikovala naš vsakdan. Mi smo zrasli ob zvokih rudarske sirene. Poznali smo dve, tisto običajno, ki jo poznate vsi. In tisto drugo, strašljivo, ki je naznanjala nesrečo v rudniku. Ko je zatulila tista ta druga, se je življenje v trenutku ustavilo. V naši hiši je zavladala tišina, prežeta s strahom, da našega očeta morda ne bo več domov. In to enako bolečino sem začutila zopet včeraj.
Ti trenutki so se vtisnili globoko v nas. Teža rudnika ni bila le na ramenih naših očetov, ampak tudi na naših otroških srcih. Živeli smo z zavedanjem, da njihovo delo ni le naporno, ampak tudi nevarno. A kljub temu so naši očetje pogumno stopali v rudnik, dan za dnem. Ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi nas, svojih družin, ki smo jim pomenile vse. In za vse vas, da ste imeli dobrine, ki jih imate še danes.
Premogovnik Velenje
Rudnik pa ni bil prizanesljiv. Moj oče, kot mnogi drugi, je za to delo plačal največjo ceno. Leta vdihavanja prahu in izpostavljenosti nevarnim snovem so pustila posledice. Zbolel je za rakom in kmalu smo razumeli, da mu rudnik ni vzel le zdravja, ampak tudi življenje.
Po njegovi smrti sem želela razumeti in poiskati odgovore. Obrnila sem se na vodstvo rudnika, a namesto iskrenega sočutja sem naletela na prazne besede, hladen nasmeh in igrano prijaznost. Tisti, ki so jih vodili in jih še vodijo so bogateli na njihov račun. Trpljenja naših očetov, nikoli niso občutili. Nikoli niso vedeli, kaj pomeni živeti s strahom pred sireno ali gledati, kako rudnik uničuje zdravje in življenja ljudi.
A biti otrok knapa ni bila le bolečina. Bil je tudi ponos. Naši očetje so bili preprosti, delavni ljudje z močnimi srci in čistimi dušami. Njihov trud je bil temelj naše skupnosti, njihov duh pa ostaja del nas, neizbrisen spomin na njihovo moč in vztrajnost.
Biti knap je ponos. Njihova življenja, čeprav prekratka, so bila izpolnjena z nesebičnim delom in ljubeznijo do družine. Njihov duh je čist in pravičen, in prepričana sem, da bo preganjal tiste, ki so izkoriščali njihovo delo, tukaj na zemlji in v večnosti.
Danes se želim spomniti na te ljudi, naše očete in vse njegove kamerate, ki jih nikoli ne smemo pozabiti. Velenje ni le rudnik, je mesto knapov, mesto ponosa in mesto spominov na tiste, ki so nosili težo tega sveta na svojih ramenih.
SREČNO KNAPI
Zato, se ni za bat... za nas otroke knapov, pokončno se bomo zoprstavili vsemu, kar ni v skladu z nami, naravo in ZKP... očetje so nam dali trdnost, ponos in stav.
Zapisala:
- Hči velenjskega knapa Nuša V.
Zapis, ki ga je Velenjčanka objavila na omrežju Facebook, je mnogim spletnim uporabnikom dal misliti, kako spoštovan bi moral biti poklic rudarjev. Gre za zelo nevarno delo, ki je predvsem med domačini Velenja zelo cenjeno, do dela pa gojijo veliko mero strahospoštovanja.V mestu, ki živi z rudnikom kot s svojim srcem, smo otroci rasli s posebnim občutkom s ponosom in strahom. Naši očetje so bili knapi, tihi junaki, ki so vsak dan vstopili v temne globine zemlje, da bi poskrbeli za našo in vašo prihodnost. To ni bila le njihova služba; bil je način življenja, ki ga lahko razumejo le tisti, ki so ga živeli.
Vsaka druga družina v Velenju je imela očeta knapa. Rudnik ni bil zgolj delo, bil je stalnica, ki je oblikovala naš vsakdan. Mi smo zrasli ob zvokih rudarske sirene. Poznali smo dve, tisto običajno, ki jo poznate vsi. In tisto drugo, strašljivo, ki je naznanjala nesrečo v rudniku. Ko je zatulila tista ta druga, se je življenje v trenutku ustavilo. V naši hiši je zavladala tišina, prežeta s strahom, da našega očeta morda ne bo več domov. In to enako bolečino sem začutila zopet včeraj.
Ti trenutki so se vtisnili globoko v nas. Teža rudnika ni bila le na ramenih naših očetov, ampak tudi na naših otroških srcih. Živeli smo z zavedanjem, da njihovo delo ni le naporno, ampak tudi nevarno. A kljub temu so naši očetje pogumno stopali v rudnik, dan za dnem. Ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi nas, svojih družin, ki smo jim pomenile vse. In za vse vas, da ste imeli dobrine, ki jih imate še danes.
Premogovnik Velenje
Rudnik pa ni bil prizanesljiv. Moj oče, kot mnogi drugi, je za to delo plačal največjo ceno. Leta vdihavanja prahu in izpostavljenosti nevarnim snovem so pustila posledice. Zbolel je za rakom in kmalu smo razumeli, da mu rudnik ni vzel le zdravja, ampak tudi življenje.
Po njegovi smrti sem želela razumeti in poiskati odgovore. Obrnila sem se na vodstvo rudnika, a namesto iskrenega sočutja sem naletela na prazne besede, hladen nasmeh in igrano prijaznost. Tisti, ki so jih vodili in jih še vodijo so bogateli na njihov račun. Trpljenja naših očetov, nikoli niso občutili. Nikoli niso vedeli, kaj pomeni živeti s strahom pred sireno ali gledati, kako rudnik uničuje zdravje in življenja ljudi.
A biti otrok knapa ni bila le bolečina. Bil je tudi ponos. Naši očetje so bili preprosti, delavni ljudje z močnimi srci in čistimi dušami. Njihov trud je bil temelj naše skupnosti, njihov duh pa ostaja del nas, neizbrisen spomin na njihovo moč in vztrajnost.
Biti knap je ponos. Njihova življenja, čeprav prekratka, so bila izpolnjena z nesebičnim delom in ljubeznijo do družine. Njihov duh je čist in pravičen, in prepričana sem, da bo preganjal tiste, ki so izkoriščali njihovo delo, tukaj na zemlji in v večnosti.
Danes se želim spomniti na te ljudi, naše očete in vse njegove kamerate, ki jih nikoli ne smemo pozabiti. Velenje ni le rudnik, je mesto knapov, mesto ponosa in mesto spominov na tiste, ki so nosili težo tega sveta na svojih ramenih.
SREČNO KNAPI
Zato, se ni za bat... za nas otroke knapov, pokončno se bomo zoprstavili vsemu, kar ni v skladu z nami, naravo in ZKP... očetje so nam dali trdnost, ponos in stav.
Zapisala:
- Hči velenjskega knapa Nuša V.
Vlada je za petek po vsej državi razglasila dan žalovanja v spomin na žrtve tragedije v Velenju. Zastave bodo na poslopjih državnih ustanov spuščene na pol doga, vlada pa vse organizatorje kulturnih in drugih prireditev poziva, da vsebino prilagodijo dnevu žalovanja.
Video: TV Celje
