Članek
Slovenec v trgovini srečal upokojenko, njegova izpoved danes obkroža državo
Na Facebooku se je včeraj med Slovenci močno razširil zapis Mateja Hartmana, v katerem ja zapisal svojo izkušnjo med obiskom trgovine. Skočil je po kratkih nakupih, na blagajni pa pred seboj zagledal upokojenko.
Spreletel ga je čuden občutek, nato pa starejšo gospo znova srečal pri izhodu, kjer je stal kavomat.
Njegovo izkušnjo delimo z vami v celoti:
Definitivno je nekaj narobe v tej nam ljubi Sloveniji. Danes zjutraj, tako kot skoraj vsak dan zjutraj lepo zakorakam v meni najbližjo štacuno po Coca Cola zero in dve piksni energy napitka, da pač preguram čez dan. Je*at ga, leta, pa premalo spanja, pa rabim eno dozo lahke droge.
Pa ni poante v tem. Na blagajni pred mano, vmes en gospod, starejša gospa, sključena, pač plača dve svoje žemlje, pa neki od sadja, v glavnem nek drobiž, ni blo dva evra. Našteje kovance, večinoma baker.
Foto: noviglas.eu
Že takrat sem imel nek čuden občutek, glede vsega, bolečino v sebi, ne vem težko z besedami opisat. Pač filing.. Gospod pred mano zrihta svoje. Jaz tudi. Grem proti izhodu, tam pa imajo po novem tisto novo mašino, kavomat. Ista gospa stoji pred njim, me vpraša če vem koliko stane kava tle in kakšnega okusa je, da vsi pravijo kako je dobra. Povem da moja droga lih ni kafe, pa da stane evro, in da ji kamot pokažem kako se to uredi.
Gospa me pogleda, vidim že v pogledu to globoko žalost, sram, nerodno ji je. Ponovim vprašanje, mislim pač da se nisva razumela, če ji pomagam. Njen odgovor me je zabolel v dno srca...
Da rade volje bi popila kavico, da pa ji je en evro res preveč, da ji ne znese, da je mislila da je to zastonj al pa neki drobnega. Da ima dvakrat po deset, to je dvajset evrov do konca meseca ko bo nova penzija, to pa je 367 evrov kolk jih dobi. Kmečka pokojnina...
Od prve vržem tist evro v mašino, zraven sem imel še okol 5,6 evrov drobiža, na žalost nič papirnatega, ki ji ga stisim v žep. Ko vidim solze v njenih očeh, zgasnem, preprosto grem. Ker bi se lahko zjokal tam.
Kam smo prišli ljudje, pa to je adijo. Da ljudje štejejo kovance, da se odrekajo stvarem za en usran evro drobiža. Da vidim še kdaj tisto mamico bogo, stisnem ji dvajset iz prve...
Pa da sam sebe ne slišim nikoli več jamrat. Res... pa ni poanta v evru, daleč od tega. Sistem družbenih vrednot je uničen do konca, ej res se mi ne da. Jezen sem, žalosten, razočaran. Slovenija je moja dežela, moja domovina, v srcu mi je. Sistem, predvsem pa ljudje ki ga ustvarjajo, ki so ga ustvarili so pa adijo.
Ob takšni izpovedi se človek vpraša, če država resnično poskrbi za naše ljudi. Obenem pa ti srce ogreje dejstvo, da so med nami še vedno dobri ljudje, ki so vedno pripravljeni nekomu priskočiti na pomoč.
Spreletel ga je čuden občutek, nato pa starejšo gospo znova srečal pri izhodu, kjer je stal kavomat.
Njegovo izkušnjo delimo z vami v celoti:
Definitivno je nekaj narobe v tej nam ljubi Sloveniji. Danes zjutraj, tako kot skoraj vsak dan zjutraj lepo zakorakam v meni najbližjo štacuno po Coca Cola zero in dve piksni energy napitka, da pač preguram čez dan. Je*at ga, leta, pa premalo spanja, pa rabim eno dozo lahke droge.
Pa ni poante v tem. Na blagajni pred mano, vmes en gospod, starejša gospa, sključena, pač plača dve svoje žemlje, pa neki od sadja, v glavnem nek drobiž, ni blo dva evra. Našteje kovance, večinoma baker.
Foto: noviglas.eu
Že takrat sem imel nek čuden občutek, glede vsega, bolečino v sebi, ne vem težko z besedami opisat. Pač filing.. Gospod pred mano zrihta svoje. Jaz tudi. Grem proti izhodu, tam pa imajo po novem tisto novo mašino, kavomat. Ista gospa stoji pred njim, me vpraša če vem koliko stane kava tle in kakšnega okusa je, da vsi pravijo kako je dobra. Povem da moja droga lih ni kafe, pa da stane evro, in da ji kamot pokažem kako se to uredi.
Gospa me pogleda, vidim že v pogledu to globoko žalost, sram, nerodno ji je. Ponovim vprašanje, mislim pač da se nisva razumela, če ji pomagam. Njen odgovor me je zabolel v dno srca...
Da rade volje bi popila kavico, da pa ji je en evro res preveč, da ji ne znese, da je mislila da je to zastonj al pa neki drobnega. Da ima dvakrat po deset, to je dvajset evrov do konca meseca ko bo nova penzija, to pa je 367 evrov kolk jih dobi. Kmečka pokojnina...
Od prve vržem tist evro v mašino, zraven sem imel še okol 5,6 evrov drobiža, na žalost nič papirnatega, ki ji ga stisim v žep. Ko vidim solze v njenih očeh, zgasnem, preprosto grem. Ker bi se lahko zjokal tam.
Kam smo prišli ljudje, pa to je adijo. Da ljudje štejejo kovance, da se odrekajo stvarem za en usran evro drobiža. Da vidim še kdaj tisto mamico bogo, stisnem ji dvajset iz prve...
Pa da sam sebe ne slišim nikoli več jamrat. Res... pa ni poanta v evru, daleč od tega. Sistem družbenih vrednot je uničen do konca, ej res se mi ne da. Jezen sem, žalosten, razočaran. Slovenija je moja dežela, moja domovina, v srcu mi je. Sistem, predvsem pa ljudje ki ga ustvarjajo, ki so ga ustvarili so pa adijo.
Ob takšni izpovedi se človek vpraša, če država resnično poskrbi za naše ljudi. Obenem pa ti srce ogreje dejstvo, da so med nami še vedno dobri ljudje, ki so vedno pripravljeni nekomu priskočiti na pomoč.
Delimo prigodo Mateja naprej, da tudi prijatelji vidijo, da so med nami še vedno ljudje s srcem!
