Članek
Učiteljica zajokala ob domači nalogi: Besede otroka, ki so ganile Slovenijo!
Družbena omrežja obkroža ganljiv zapis ene izmed učiteljic, ki je hitro obkrožil Slovenijo in mnogim staršem dal misliti.
Spremljamo lahko izpoved učiteljice, ko je ocenjevala domače naloge svojih učencev, na koncu pa skupaj s partnerjem spoznala, da svojemu otroku posvečata premalo časa.
Otrok je v domači nalogi izrazil nekaj, kar tiho boli številne otroke današnjega časa – da so telefoni včasih pomembnejši od njih. Opisoval je, kako njegovi starši nimajo časa zanj, ker so nenehno zatopljeni v ekrane. Kako jih ne zanima, ko govori, kako se ne odzovejo, ko joka. Medtem ko se s telefonom pogovarjajo, zanj ni prostora.
Pismo učiteljice objavljamo v celoti:
POZOR STARŠI
Učiteljica je zvečer doma ocenjevala domače naloge svojih učencev. Medtem se je njen mož sprehajal po hiši, prilepljen na svoj pametni telefon, potopljen v svojo najljubšo igro.
Ko je prišla do zadnje naloge, je učiteljica tiho začela jokati. Njen mož je opazil in vprašal:
- Kaj je narobe?
Odgovorila je:
- Včeraj sem svojim učencem dala pisno nalogo z naslovom: "MOJA ŽELJA."
Njen mož je rekel:
- Zakaj pa jočeš?
Ko je zadrževala solze, je učiteljica odgovorila:
- Nisem si mogla pomagati, da ne bi jokala, ko sem prebrala zadnjo.
Mož je vprašal:
- Kaj pa je bilo tako čustvenega napisano?
Žena je začela brati:
"Moja želja je postati pametni telefon. Moji starši imajo tako zelo radi svoje pametne telefone. Tako dobro skrbijo za svoje telefone, da včasih pozabijo skrbeti zame. Ko pride oče utrujen iz službe, ima še vedno čas za telefon, zame pa ne. Ko moja starša počneta nekaj pomembnega in zazvoni telefon, se takoj oglasita - mene pa ne vidita niti ko jokam... Igrajo se igrice na telefonih, z mano pa ne. Ko se z nekom pogovarjajo po telefonu, me ne poslušajo, tudi ko imam kaj pomembnega za povedati. Moja želja je, da postanem pametni telefon."
Ko je slišal te besede, je bil mož globoko pretresen in jo vprašal:
- Kdo pa je napisal ta spis?
S solzami v očeh je žena odgovorila:
- Najin sin.
Starši, polagamo vam na srce:
Elektronske naprave so uporabne, vendar so zasnovane tako, da nam olajšajo življenje - ne pa, da nadomeščajo ljubezen, ki jo dajemo družini in ljudem, ki jih imamo radi. Otroci vidijo in čutijo vse, kar se dogaja okoli njih. Njihove izkušnje oblikujejo njihov um in pustijo sledi, ki trajajo vse življenje. Skrbimo zanje, da bodo odrasli s pravimi vrednotami in ne z lažnimi potrebami.
To ni le zgodba o enem otroku. To je ogledalo naše družbe. V želji po povezanosti s svetom pogosto pozabimo na tiste, ki so nam najbližje. Otroci nas ne potrebujejo popolne - potrebujejo nas prisotne. Starši, čas je, da odložimo mobilne telefone in otroke pogledamo v oči, ko govorijo. Poslušajmo jih, ko si želijo biti slišani. Objemimo jih, ko potrebujejo naše objeme.
Spremljamo lahko izpoved učiteljice, ko je ocenjevala domače naloge svojih učencev, na koncu pa skupaj s partnerjem spoznala, da svojemu otroku posvečata premalo časa.
Otrok je v domači nalogi izrazil nekaj, kar tiho boli številne otroke današnjega časa – da so telefoni včasih pomembnejši od njih. Opisoval je, kako njegovi starši nimajo časa zanj, ker so nenehno zatopljeni v ekrane. Kako jih ne zanima, ko govori, kako se ne odzovejo, ko joka. Medtem ko se s telefonom pogovarjajo, zanj ni prostora.
Pismo učiteljice objavljamo v celoti:
POZOR STARŠI
Učiteljica je zvečer doma ocenjevala domače naloge svojih učencev. Medtem se je njen mož sprehajal po hiši, prilepljen na svoj pametni telefon, potopljen v svojo najljubšo igro.
Ko je prišla do zadnje naloge, je učiteljica tiho začela jokati. Njen mož je opazil in vprašal:
- Kaj je narobe?
Odgovorila je:
- Včeraj sem svojim učencem dala pisno nalogo z naslovom: "MOJA ŽELJA."
Njen mož je rekel:
- Zakaj pa jočeš?
Ko je zadrževala solze, je učiteljica odgovorila:
- Nisem si mogla pomagati, da ne bi jokala, ko sem prebrala zadnjo.
Mož je vprašal:
- Kaj pa je bilo tako čustvenega napisano?
Žena je začela brati:
"Moja želja je postati pametni telefon. Moji starši imajo tako zelo radi svoje pametne telefone. Tako dobro skrbijo za svoje telefone, da včasih pozabijo skrbeti zame. Ko pride oče utrujen iz službe, ima še vedno čas za telefon, zame pa ne. Ko moja starša počneta nekaj pomembnega in zazvoni telefon, se takoj oglasita - mene pa ne vidita niti ko jokam... Igrajo se igrice na telefonih, z mano pa ne. Ko se z nekom pogovarjajo po telefonu, me ne poslušajo, tudi ko imam kaj pomembnega za povedati. Moja želja je, da postanem pametni telefon."
Ko je slišal te besede, je bil mož globoko pretresen in jo vprašal:
- Kdo pa je napisal ta spis?
S solzami v očeh je žena odgovorila:
- Najin sin.
Starši, polagamo vam na srce:
Elektronske naprave so uporabne, vendar so zasnovane tako, da nam olajšajo življenje - ne pa, da nadomeščajo ljubezen, ki jo dajemo družini in ljudem, ki jih imamo radi. Otroci vidijo in čutijo vse, kar se dogaja okoli njih. Njihove izkušnje oblikujejo njihov um in pustijo sledi, ki trajajo vse življenje. Skrbimo zanje, da bodo odrasli s pravimi vrednotami in ne z lažnimi potrebami.
To ni le zgodba o enem otroku. To je ogledalo naše družbe. V želji po povezanosti s svetom pogosto pozabimo na tiste, ki so nam najbližje. Otroci nas ne potrebujejo popolne - potrebujejo nas prisotne. Starši, čas je, da odložimo mobilne telefone in otroke pogledamo v oči, ko govorijo. Poslušajmo jih, ko si želijo biti slišani. Objemimo jih, ko potrebujejo naše objeme.
Delite ganljive besede učiteljice med vse starše, da bodo tudi sami spoznali, kaj v življenju resnično šteje. Da bodo svoj čas namenili otrokom in ne mobilnim telefonom.
