Zaigral brata Bronje, zdaj priznal: »Jokal sem ob tem prizoru«
V soboto smo na POP TV premierno spremljali film Belo se pere na devetdeset, ki temelji na resnični zgodbi pisateljice Bronje Žakelj.
Poseben odmev pa je sprožil posnetek igralca, ki je priznal, da ga je snemanje enega prizora tako pretreslo, da je zajokal – in čustva niso izginila še dolgo po tem.
POPoln kanal, YouTube
Resnična zgodba, postavljena v Ljubljano v 80. in 90. letih, spremlja otroštvo in mladost Bronje Žakelj, zaznamovano z izgubo in boleznijo. Film ne skriva bolečine – izguba matere zaradi raka, kasnejši boj Bronje z rakom in tragična smrt njenega mlajšega brata Roka Žaklja.
Ko kamera ujame resnična čustva
Med preteklim intervjujem je igralec Žiga Šorli, ki je v filmu upodobil pokojnega brata Bronje, odkrito spregovoril o enem najtežjih trenutkov snemanja. Priznal je, da je jokal med prizorom, ko njegov lik izve za Bronjino bolezen.
"Jaz sem se jokal tam, ravno tako, kot da bi se se mi dejansko to zgodilo, da se moji sestri to dogaja," je za POP TV povedal Žiga. Ni šlo za igro v klasičnem smislu – čustva so bila, kot pravi sam, povsem resnična.
Izpostavil je tudi prizor, ko Jurij Zrnec (oče Janez v filmu) vstopi skozi vrata in Bronji potrdi novico o raku. V tistem trenutku je, kot je povedal, izgubil občutek, da gre za film.
"Kot da se to res dogaja moji sestri," je opisal v ganljivem intervjuju. Tisti dan ga je zaznamoval do te mere, da je še doma potreboval nekaj dni, da je lahko predelal, da to ni v resnici del njegovega pravega življenja.
V filmu Belo se pere na devetdeset, ki je postal najbolj gledani film v slovenskih kinematografih v letu 2025, so uporabili tudi resnične predmete družine Žakelj, med njimi plezalni pas pokojnega Roka. Ne kot rekvizit, temveč kot tih poklon.
Film, ki je pretresel gledalce
Film ne temelji le na dogodkih, temveč na občutkih. In prav zato deluje. Bronja Žakelj je s svojo knjigo ustvarila prostor, kjer bolečina ni olepšana, temveč skuša biti zgolj razumljena.
Odzivi gledalcev so podobni – mnogi priznavajo, da jih je zgodba presenetila z iskrenostjo. Da ni šlo za "še en film o bolezni", temveč za zgodbo o odnosih, izgubi in krhkosti vsakdana.
Tudi izbira igralca ni bila naključna – podobnost med Žigo Šorlijem in pokojnim Rokom Žakljem je tako izrazita, da jo je izpostavila tudi sama avtorica. To niso več zgolj prizori. To so spomini, ki so dobili obliko.
VIDEO: Igralec priznal, da je med snemanjem jokal:
Ko fikcija postane preveč resnična
Ta film pusti sled. Ne zaradi velikih besed, temveč zaradi tišine, ki ostane po ogledu. Ko igralec prizna, da je izgubil mejo med igro in resničnostjo, veš, da gre za nekaj več.
Morda je ravno to razlog, da zgodba še dolgo odmeva. In vprašanje ostaja – koliko takšnih zgodb srečujemo okoli sebe, pa jih nikoli zares ne opazimo?
