Članek
Besede matere šokirale Slovenijo: To se je zgodilo njenemu otroku po cepljenju!
Te dni se v Sloveniji znova na veliko razpravlja o cepljenju otrok. Mnenja na tem področju so zelo deljena. Nekateri starši dajo otroke cepiti, ker nočejo tvegati, da bi njihov otrok huje zbolel, spet drugi pa so prepričani, da so cepiva škodljiva.
V medijih se pojavlja vse več zgodb staršev, ki se jim je življenje po cepljenu otroka spremenilo v pravo nočno moro. Ena izmed takih zgodb prihaja tudi iz Primorske, s soprogom pa jo je bila deležna mama Vesna. Odločila se je, da bo svojo zgodbo o cepljenju delila z vso Slovenijo. Celoten njen zapis si lahko preberete tukaj:
Leta 2010 sem rodila zdravega fantka, ki je imel v očeh iskrico. Težave so se začele že ob prijemu K vitamina v porodnišnici, kjer tega ni dobro prenesel in dobil hudo kožno infekcijo, kjer je bil po celem telesu posut z gnojnimi mozolji. Otrok je bil polno dojen, u bistvu sem imela mleka še za 3 otroke zraven, pa vendar, ko je bil premeščen na pediatrični oddelek sem se morala skregati z zdravniki in sestrami, da sem lahko prišla podojit svojega otroka, ker jim je bilo pač odveč da hodim k njemu. Po carskem rezu sem vsake 3 ure hodila iz 3 nadstropja v 8 nadstropje podojit svojega otroka, saj je bilo njim tako lažje, kot da me dajo z otrokom v sobo. Otrok pa je samo prejemal antibiotik na 8 ur vendar ni smel biti z mano. Po 11 dnevih sva bila izpuščena iz porodnišnice, kjer je steklo vse v najlepšem redu, prvo cepljenje z malce vročine, drugo cepljenje z malo vročine in hudim zaprtjem otroka po tretjem cepljenju pa je otrok že prejel klistir ker ni mogel odvajati blata, saj ni šel na blato 14 dni, po mnenju pediatrinje bi bilo treba počakat še kak teden. Tega sploh ne bom komentirala. In tako smo se iz tedna v teden borili z zaprtjem otroka, otrok se je drugače razvijal po vseh normativih, že čebljal, pri starosti enega leta osvojil vse kar naj bi otrok osvojil pri tej starosti imel lep iskren nasmeh, socialni kontakt, tudi že klical je mama, tata, ba ba. Pri starosti 13 mesecev je shodil stabilno, suvereno. Potem pa se je začela naša najhujša nočna mora, cepljenje za OMR. Kot vestna državljanka Republike Slovenije sem otroka normalno peljala na cepljenje. Ponoči na dan cepljenja je otrok začel z histeričnim jokom in ratal moder v glavo tako večkrat na noč po 15 minut, zadeve so se ponavljale tri noči zapored. V odgovor sem dobila, da to so samo krči, naj povem da jih ni imel nikoli niti kot dojenček. In tako se moj otrok se ni več nasmehnil, ni se več odzival na ime, huda izguba ravnotežja, padal je namreč povsod in padal na glavo, ni se več ujel na roke. Zaskrbljena sem odšla do pediatrinje, kjer mi je rekla, da njej se ne zdi nič nenavadnega a nam je kljub temu podala napotnico za razvojno ambulanto v Stari gori. Z partnerjem sva prišla tam, kjer naju je nekako nevrologinja potolažila, da otrok samo ni vajen ukazov a nas kljub temu napotila še psihologu, kjer je psihologija podala sum na avtizem. Vmes med vsemi temi preiskavami je moj otrok pri starosti 18 mesecev bil cepljen še enkrat in to po 14 dnevih po operaciji (nihče nam ni povedal da mora preiti vsaj en mesec preden bi ga lahko cepili), ki ga je še globlje potisnilo v njegov svet.
Sledili so pregledi na audiološki ambulanti, kjer so možnost, da otrok ne sliši prav hitro ovrgli, pri tem bili še povsem osorni, ker je bil otrok zelo nemiren, da kakšni starši smo. Zahtevala sem napotnico za dr. Macedonijevo in tako smo samoplačniško šli po mnenje strokovnjakinji za avtizem, ki je sinu podala diagnozo avtizma. Tam smo potem še nekaj časa hodili tudi na terapije sicer vse samoplačniško in dokler smo plačevali je bila go. Zdravnica neverjetno prijazna, ko pa je dobila koncesijo je postala zadirčna, arogantna, nesramna in še bi se dalo naštevati. Odšli smo na genetski posvet, kjer so ugotovili, da ima otrok dve genski napaki in sicer na 17 in 19 kromosomu a kljub temu da to ni razlog za avtizem, saj je moral biti sprožilec od zunaj. Tako smo več tisoč evrov zapravili za preglede, terapije, vožnjo. Med tem časom smo ugotovili, da ima otrok intoleranco na mleko in gluten ter da po mleku in glutenu dobi hudo zaprtje ali hudo drisko, ter po mleku dihalno stisko, vendar pa kot ponavadi si starši izmišljujemo vse to, saj testi za alergije niso pokazali ničesar in se moram na vsakem pregledu v bolnišnici prepirati z njimi, da moj otrok dobi ustrezno hrano. Ob uvedbi diete so se zadeve malo izboljšale in tako smo pridobili prve besede in prvo sodelovanje iz otrokove strani pri starosti 3 let in pol. Pa se tukaj težave niso zaključile, nekega dne sem prišla k zdravnici in ji enostavno rekla, da naj me posluša in da jaz bom samo kazala. V starosti 5 let je otrok dobil na črevesju bakterijo, pri kateri je imel konstantno bruhanje, kjer se mu hrana ni prebavljala in konstantno drisko 2 meseca, zdravnico sem prosila 4 krat naj nas , da na testiranje za blato, kjer se je izkazala mikrosporija na blatu, pri tem je zdravnica čisto prebledela, prosila sem jo za napotnico za na gastro oddelak v Ljubljani pa mi je odvrnila, da to ni potrebno saj se bo samo izločilo. Tisti dan sem pripeljala po pol leta otroka tam , ker se stvari še vedno niso normalizirale, otrok je imel napihnjen trebuh, spahovalo se mu je po bruhanju in imel je še vedno drisko in tako smo končno dobili napotnico za gastro oddelek na UKCju. 2 leti skupaj sem tudi opozarjala da otrok ne raste in izkazalo se je, da otrok ne raste in tako smo bili napoteni na endokrinološki oddelek, kjer je otrok na testiranju padel skupaj, ko je prišla prva sestra sem jo vprašala, da če je to običajno in mi je takrat rekla da ne, kmalu za tem pride druga sestra, da kaj paniko delam, da to je vse normalno, da to so fantki. Otroka smo nekako spravili k sebi in začel je prijemati rastni hormon. Zdravnike sem tisti čas vprašala vsakega posebej kakšni so stranski učinki dajanja rastnega hormona, v odgovor sem dobila, da le teh ni da ga bodo mogoče malo noge bolele na začetku.
Po točno enem mesecu mi je otrok prvič prišel v sobo sredi noči, mrzel, tresel se je, odsoten pogled. Otroka sem peljala k zdravniku kjer je pediatrinja potrdila, da je otroku upadel sladkor v krvi in naj jih opozorim na to stanje. Toliko o tem kako ni stranskih učinkov. Po pošti sem domov čez kak mesec prejela pošto, da ima otrok, začetek osteoporoze in pomanjkanje D vitamina in kalcija. Otrok je tekom enega leta še trikrat padel skupaj zaradi padca sladkorja, vendar pa na ednokrinološki tega ne priznavajo, ne priznavajo tudi da so glavoboli stranski učinek prejemanja rastnega hormona. Pa se vrnimo še malo k avtizmu, starša samo poskušava iskat rešitve za otroka za katerega je bilo usodno cepivo. Začela sem se sama izobraževati in hoditi na strokovna izobraževanja tujih priznanih terapevtov, ki pa seveda so bila zelo draga a vendar zelo učinkovita. Z strani Inštituta za avtizem namreč terapije niso bile več mogoče niti enkrat na 3 mesce preko zavarovalnice, saj smo dobili le domov elektronsko pošto, da je ura terapije 60 evr, kar je za nas navadne smrtnike ogromna številka. Tako je otrok ob ustrezni terapiji doma začel drastično napredovati, pri čemer se je izkazalo da je tudi zelo nadarjen za glasbo, pa vendar ga nobena glasbena šola ne sprejme, ker je pač avtist. Diskriminacija na višku, na vsakem koraku, se moramo boriti, na vsakem koraku nam vsi mečejo polena pod noge in sedaj še od nas pričakujejo, da bomo cepili bolnega otroka in njegovega zdravega brata, ki ni cepljen pa ima vendar vse genske predispozicije enake. V pogovoru z pediatrinjo sem dobila odgovor, da ja cepivo lahko povzroči poškodbe možganov in da nekdo mora biti tudi žrtev za dobro ljudstva.
Ostala sem popolnoma šokirana, da je ena strokovna oseba sposobna to izjavit mami otroka kateri je utrpel posledice po cepljenju. Pomoje bi morala biti nora, da bi to dovolila, da se ponovi. Pa me zanima koliko od vas bi dovolilo cepljenje po taki zgodbi, se vam še zdi da si starši izmišljujemo. Mesečno za tega otroka porabimo okoli 500 evr za ustrezno prehrano, za dodatke, ki jih potrebuje ampak to je samo za to, brez muk učenja in stroškov izobraževanja, ki so vsi samoplačniški, pomaga ne nihče, odgovarja ne nihče.
To zgodbo bi lahko pisala še v nedogled pa mislim, da ste dojeli sporočilo, cepiva lahko povzročajo poškodbe možganov in da ni vse tako nedolžno, kot vam poročajo mediji in preljubi zdravniki.
Avtorica zapisa: Vesna Šinkec
Delimo njen zapis še naprej med prijatelje, morda pa da še komu od staršev misliti!
V medijih se pojavlja vse več zgodb staršev, ki se jim je življenje po cepljenu otroka spremenilo v pravo nočno moro. Ena izmed takih zgodb prihaja tudi iz Primorske, s soprogom pa jo je bila deležna mama Vesna. Odločila se je, da bo svojo zgodbo o cepljenju delila z vso Slovenijo. Celoten njen zapis si lahko preberete tukaj:
Leta 2010 sem rodila zdravega fantka, ki je imel v očeh iskrico. Težave so se začele že ob prijemu K vitamina v porodnišnici, kjer tega ni dobro prenesel in dobil hudo kožno infekcijo, kjer je bil po celem telesu posut z gnojnimi mozolji. Otrok je bil polno dojen, u bistvu sem imela mleka še za 3 otroke zraven, pa vendar, ko je bil premeščen na pediatrični oddelek sem se morala skregati z zdravniki in sestrami, da sem lahko prišla podojit svojega otroka, ker jim je bilo pač odveč da hodim k njemu. Po carskem rezu sem vsake 3 ure hodila iz 3 nadstropja v 8 nadstropje podojit svojega otroka, saj je bilo njim tako lažje, kot da me dajo z otrokom v sobo. Otrok pa je samo prejemal antibiotik na 8 ur vendar ni smel biti z mano. Po 11 dnevih sva bila izpuščena iz porodnišnice, kjer je steklo vse v najlepšem redu, prvo cepljenje z malce vročine, drugo cepljenje z malo vročine in hudim zaprtjem otroka po tretjem cepljenju pa je otrok že prejel klistir ker ni mogel odvajati blata, saj ni šel na blato 14 dni, po mnenju pediatrinje bi bilo treba počakat še kak teden. Tega sploh ne bom komentirala. In tako smo se iz tedna v teden borili z zaprtjem otroka, otrok se je drugače razvijal po vseh normativih, že čebljal, pri starosti enega leta osvojil vse kar naj bi otrok osvojil pri tej starosti imel lep iskren nasmeh, socialni kontakt, tudi že klical je mama, tata, ba ba. Pri starosti 13 mesecev je shodil stabilno, suvereno. Potem pa se je začela naša najhujša nočna mora, cepljenje za OMR. Kot vestna državljanka Republike Slovenije sem otroka normalno peljala na cepljenje. Ponoči na dan cepljenja je otrok začel z histeričnim jokom in ratal moder v glavo tako večkrat na noč po 15 minut, zadeve so se ponavljale tri noči zapored. V odgovor sem dobila, da to so samo krči, naj povem da jih ni imel nikoli niti kot dojenček. In tako se moj otrok se ni več nasmehnil, ni se več odzival na ime, huda izguba ravnotežja, padal je namreč povsod in padal na glavo, ni se več ujel na roke. Zaskrbljena sem odšla do pediatrinje, kjer mi je rekla, da njej se ne zdi nič nenavadnega a nam je kljub temu podala napotnico za razvojno ambulanto v Stari gori. Z partnerjem sva prišla tam, kjer naju je nekako nevrologinja potolažila, da otrok samo ni vajen ukazov a nas kljub temu napotila še psihologu, kjer je psihologija podala sum na avtizem. Vmes med vsemi temi preiskavami je moj otrok pri starosti 18 mesecev bil cepljen še enkrat in to po 14 dnevih po operaciji (nihče nam ni povedal da mora preiti vsaj en mesec preden bi ga lahko cepili), ki ga je še globlje potisnilo v njegov svet.
Sledili so pregledi na audiološki ambulanti, kjer so možnost, da otrok ne sliši prav hitro ovrgli, pri tem bili še povsem osorni, ker je bil otrok zelo nemiren, da kakšni starši smo. Zahtevala sem napotnico za dr. Macedonijevo in tako smo samoplačniško šli po mnenje strokovnjakinji za avtizem, ki je sinu podala diagnozo avtizma. Tam smo potem še nekaj časa hodili tudi na terapije sicer vse samoplačniško in dokler smo plačevali je bila go. Zdravnica neverjetno prijazna, ko pa je dobila koncesijo je postala zadirčna, arogantna, nesramna in še bi se dalo naštevati. Odšli smo na genetski posvet, kjer so ugotovili, da ima otrok dve genski napaki in sicer na 17 in 19 kromosomu a kljub temu da to ni razlog za avtizem, saj je moral biti sprožilec od zunaj. Tako smo več tisoč evrov zapravili za preglede, terapije, vožnjo. Med tem časom smo ugotovili, da ima otrok intoleranco na mleko in gluten ter da po mleku in glutenu dobi hudo zaprtje ali hudo drisko, ter po mleku dihalno stisko, vendar pa kot ponavadi si starši izmišljujemo vse to, saj testi za alergije niso pokazali ničesar in se moram na vsakem pregledu v bolnišnici prepirati z njimi, da moj otrok dobi ustrezno hrano. Ob uvedbi diete so se zadeve malo izboljšale in tako smo pridobili prve besede in prvo sodelovanje iz otrokove strani pri starosti 3 let in pol. Pa se tukaj težave niso zaključile, nekega dne sem prišla k zdravnici in ji enostavno rekla, da naj me posluša in da jaz bom samo kazala. V starosti 5 let je otrok dobil na črevesju bakterijo, pri kateri je imel konstantno bruhanje, kjer se mu hrana ni prebavljala in konstantno drisko 2 meseca, zdravnico sem prosila 4 krat naj nas , da na testiranje za blato, kjer se je izkazala mikrosporija na blatu, pri tem je zdravnica čisto prebledela, prosila sem jo za napotnico za na gastro oddelak v Ljubljani pa mi je odvrnila, da to ni potrebno saj se bo samo izločilo. Tisti dan sem pripeljala po pol leta otroka tam , ker se stvari še vedno niso normalizirale, otrok je imel napihnjen trebuh, spahovalo se mu je po bruhanju in imel je še vedno drisko in tako smo končno dobili napotnico za gastro oddelek na UKCju. 2 leti skupaj sem tudi opozarjala da otrok ne raste in izkazalo se je, da otrok ne raste in tako smo bili napoteni na endokrinološki oddelek, kjer je otrok na testiranju padel skupaj, ko je prišla prva sestra sem jo vprašala, da če je to običajno in mi je takrat rekla da ne, kmalu za tem pride druga sestra, da kaj paniko delam, da to je vse normalno, da to so fantki. Otroka smo nekako spravili k sebi in začel je prijemati rastni hormon. Zdravnike sem tisti čas vprašala vsakega posebej kakšni so stranski učinki dajanja rastnega hormona, v odgovor sem dobila, da le teh ni da ga bodo mogoče malo noge bolele na začetku.
Po točno enem mesecu mi je otrok prvič prišel v sobo sredi noči, mrzel, tresel se je, odsoten pogled. Otroka sem peljala k zdravniku kjer je pediatrinja potrdila, da je otroku upadel sladkor v krvi in naj jih opozorim na to stanje. Toliko o tem kako ni stranskih učinkov. Po pošti sem domov čez kak mesec prejela pošto, da ima otrok, začetek osteoporoze in pomanjkanje D vitamina in kalcija. Otrok je tekom enega leta še trikrat padel skupaj zaradi padca sladkorja, vendar pa na ednokrinološki tega ne priznavajo, ne priznavajo tudi da so glavoboli stranski učinek prejemanja rastnega hormona. Pa se vrnimo še malo k avtizmu, starša samo poskušava iskat rešitve za otroka za katerega je bilo usodno cepivo. Začela sem se sama izobraževati in hoditi na strokovna izobraževanja tujih priznanih terapevtov, ki pa seveda so bila zelo draga a vendar zelo učinkovita. Z strani Inštituta za avtizem namreč terapije niso bile več mogoče niti enkrat na 3 mesce preko zavarovalnice, saj smo dobili le domov elektronsko pošto, da je ura terapije 60 evr, kar je za nas navadne smrtnike ogromna številka. Tako je otrok ob ustrezni terapiji doma začel drastično napredovati, pri čemer se je izkazalo da je tudi zelo nadarjen za glasbo, pa vendar ga nobena glasbena šola ne sprejme, ker je pač avtist. Diskriminacija na višku, na vsakem koraku, se moramo boriti, na vsakem koraku nam vsi mečejo polena pod noge in sedaj še od nas pričakujejo, da bomo cepili bolnega otroka in njegovega zdravega brata, ki ni cepljen pa ima vendar vse genske predispozicije enake. V pogovoru z pediatrinjo sem dobila odgovor, da ja cepivo lahko povzroči poškodbe možganov in da nekdo mora biti tudi žrtev za dobro ljudstva.
Ostala sem popolnoma šokirana, da je ena strokovna oseba sposobna to izjavit mami otroka kateri je utrpel posledice po cepljenju. Pomoje bi morala biti nora, da bi to dovolila, da se ponovi. Pa me zanima koliko od vas bi dovolilo cepljenje po taki zgodbi, se vam še zdi da si starši izmišljujemo. Mesečno za tega otroka porabimo okoli 500 evr za ustrezno prehrano, za dodatke, ki jih potrebuje ampak to je samo za to, brez muk učenja in stroškov izobraževanja, ki so vsi samoplačniški, pomaga ne nihče, odgovarja ne nihče.
To zgodbo bi lahko pisala še v nedogled pa mislim, da ste dojeli sporočilo, cepiva lahko povzročajo poškodbe možganov in da ni vse tako nedolžno, kot vam poročajo mediji in preljubi zdravniki.
Avtorica zapisa: Vesna Šinkec
Delimo njen zapis še naprej med prijatelje, morda pa da še komu od staršev misliti!
Žalostna sem ob prebiranju vaše zgodbe. Takih zgodb je žal nešteto.
Čeprav smo sina cepili in je sedaj že petnajstletnik, smo pred 3 cepljenjem, ki je bil enkrat v začetku osnovne šole že slišali nekaj avtističnih zgodb in si ogledali dober britanski film na to temo. Potrm smo vztrajali, da zdravnica lahko otroka cepi le, če je popolnoma zdrav (brez smrkanja, kašljanja ipd.). Na dom smo dobivali pošto Zdravstvenega doma, telefonske klice šolskega dispanzerja itd. Ko sem zdravnici, ki je vztrajala pri cepljenju rekla, da bomo cepili smrkavega otroka v primeru, da poda izjavo v kateri bo napisano, da zagotavlja, da ne bo stranskih učinkov in da za to polno odgovarja, je prenehala.
Sicer pa za avtistične otroke super poskrbijo na Waldorfski šoli, ki ima v program vključene ogromno glasbe. Sin letos obiskuje 9 razred in ima ves čas v razredu dve avtistični sošolki, ki sta se v devetih letih neverjetno razvili. Tudi sicer je vzgoja otrok tu v duhu sprejemanja drugačnosti in medsebojni kolegialnosti...
Vse dobro vam želim, Saša