Članek
Dan spomina na mrtve ali čista norija? To so prizori z ljubljanskih Žal...
1. november je dan, ko se spomnimo na vse, ki so nas zapustili in odšli na drugi svet. Za mnoge so ti prazniki zelo čustvena izkušnja. Pred leti je veljalo, da se za te dni zberejo družine in se skupaj spomnijo na pokojne, ki so jim bili blizu, a tudi ta čar počasi izginja.
Mnogi se na pokopališča odpravijo le zato, da svojo lepoto delijo z drugimi. Da grobove zasujejo s svečami in rožami ter tako "sosedom" pokažejo, koliko jim je do pokojnika. In koliko je takih, ki se žal pokojnikov spominjajo le na ta dan.
Na forumu Forum.over.net smo zasledili zapis Slovenke, ki se z omenjenim praznikom ne strinja. No, te dni bi lahko poimenovali kar čista norija.
Preberite njen zapis v celoti:
Približuje se prvi november in kmalu bodo grobovi sijali kot celo leto ne. Pri 25 imam žal med pokojnimi dve prijateljici, dedka in obe prababici. Tudi moja ljubša varuška, ki me je pazila v predšolskem obdobju, je žal že pokojna.
Za prvi november nikoli ne hodim na grobove oz sem hodila s starši, ko sem bila mlajša. Danes pa ne hodim več, ker se pri pokojnih ustavljam čez celo leto. Do tu vse lepo in prav, a čas prvega novembra je zame vsako leto stresen. Gre namreč za moje starše in sorodnike (babice, tete). Njim je edino verodostojno merilo, da sem nekoga imela rada, prižgana sveča na grobu. Pa ne le ena. Za praznike je potrebno zanje prižgati vsaj 5 sveč na grob, kar glede na količino grobov na koncu nanese zelo veliko. Na začetku sem prižigala sveče v steklenem ovitku (namesto plastičnem), vendar sta šli babica in teta vse pometat v koš, ker sveča ni bila klasična.
Mama je šla tako daleč, da je tudi staršem pokojnih prijateljic govorila, da sem nanju že pozabila in da v resnici sploh nisem bila njuna prijateljica, ker za praznike sploh ne prižigam sveč. V resnici pa se s starši in kolegi teh prijateljic vsaj 5x letno dobivamo na grobovih, potem pa druženje nadaljujemo v lokalu.
Boli me, da je zaradi teh blesavih sveč taka vojna. Tudi če prižgem eno klasično, še ni dovolj. Sem škrta, egositična in ne vem kaj še vse.
Še pri kom tako obsedeno stanje zaradi sveč?
Naša ekipa je obiskala eno največjih pokopališč v Sloveniji, ljubljanske Žale. In ko smo naleteli na vsakoletni prizor, kjer je vse gorelo v lučkah, se nam je po glavah porajalo mnogo vprašanj. Očitno še vedno velika večina misli, da bomo z zasuvanjem spomenikov naših najbližjih pokazali, kako radi jih imamo. Pa ste se kdaj vprašali, če bi si pokojni sploh želeli takega blišča?
Delimo članek naprej, da damo misliti slovenskemu narodu. Je res potrebno vsako leto grobove zasuvati s svečami in rožami? In za uho si pišite - na pokojne se lahko spomnimo tudi ostale dni med letom.
Mnogi se na pokopališča odpravijo le zato, da svojo lepoto delijo z drugimi. Da grobove zasujejo s svečami in rožami ter tako "sosedom" pokažejo, koliko jim je do pokojnika. In koliko je takih, ki se žal pokojnikov spominjajo le na ta dan.
Na forumu Forum.over.net smo zasledili zapis Slovenke, ki se z omenjenim praznikom ne strinja. No, te dni bi lahko poimenovali kar čista norija.
Preberite njen zapis v celoti:
Približuje se prvi november in kmalu bodo grobovi sijali kot celo leto ne. Pri 25 imam žal med pokojnimi dve prijateljici, dedka in obe prababici. Tudi moja ljubša varuška, ki me je pazila v predšolskem obdobju, je žal že pokojna.
Za prvi november nikoli ne hodim na grobove oz sem hodila s starši, ko sem bila mlajša. Danes pa ne hodim več, ker se pri pokojnih ustavljam čez celo leto. Do tu vse lepo in prav, a čas prvega novembra je zame vsako leto stresen. Gre namreč za moje starše in sorodnike (babice, tete). Njim je edino verodostojno merilo, da sem nekoga imela rada, prižgana sveča na grobu. Pa ne le ena. Za praznike je potrebno zanje prižgati vsaj 5 sveč na grob, kar glede na količino grobov na koncu nanese zelo veliko. Na začetku sem prižigala sveče v steklenem ovitku (namesto plastičnem), vendar sta šli babica in teta vse pometat v koš, ker sveča ni bila klasična.
Mama je šla tako daleč, da je tudi staršem pokojnih prijateljic govorila, da sem nanju že pozabila in da v resnici sploh nisem bila njuna prijateljica, ker za praznike sploh ne prižigam sveč. V resnici pa se s starši in kolegi teh prijateljic vsaj 5x letno dobivamo na grobovih, potem pa druženje nadaljujemo v lokalu.
Boli me, da je zaradi teh blesavih sveč taka vojna. Tudi če prižgem eno klasično, še ni dovolj. Sem škrta, egositična in ne vem kaj še vse.
Še pri kom tako obsedeno stanje zaradi sveč?
Naša ekipa je obiskala eno največjih pokopališč v Sloveniji, ljubljanske Žale. In ko smo naleteli na vsakoletni prizor, kjer je vse gorelo v lučkah, se nam je po glavah porajalo mnogo vprašanj. Očitno še vedno velika večina misli, da bomo z zasuvanjem spomenikov naših najbližjih pokazali, kako radi jih imamo. Pa ste se kdaj vprašali, če bi si pokojni sploh želeli takega blišča?
Slovenci smo največji potrošniki nagrobnih sveč na prebivalca na svetu. Veliko sveč pa prinese tudi veliko odpadkov, kar prav nič ne pomaga k prijaznemu okolju.
Delimo članek naprej, da damo misliti slovenskemu narodu. Je res potrebno vsako leto grobove zasuvati s svečami in rožami? In za uho si pišite - na pokojne se lahko spomnimo tudi ostale dni med letom.
