Dekle iz ulice ga je prosilo za 2 evra, da si kupi milo. Njena zgodba te bo pretresla...

Te dni je splet obkrožil zapis o dekletu, ki je živela na ulici. Nekega dne je pristopila do avtorja zapisa in ga prosila za dva evra, da bi si lahko privoščila milo. Preberite njegov zapis v celoti:



"Mlado dekle, zelo neurejeno ampak lepo se mi je približalo in me vprašala, če ji lahko dam denar za milo...

Pokazala je na najcenejšega, ki je stalo nekaj več kot 1 EUR.

Dal sem ji 5 EUR s katerimi si je kupila milo.

Nekaj časa je še postopala po trgovini in iskala hrano,

ampak ni imela dovolj denarja. Njene lačne oči so bile naravnost žalostne.

Smilila se mi je, mene pa je zanimalo, kako se je lahko tako mlada punca (stara okoli 25 let) znašla v težavah.

Kupil sem nekaj sendvičev in stekel proti njej. Vsedla sva se na klop,

ona je jedla in govorila. Povedala mi je, da se je pri 18 letih zaljubila v fanta,

ki jo je v kratkem vprašal, če bi se preselila k njemu.

Pri 18 letih je to tudi sama želela, imela pa je strogo mater, ki ji tega ni dovolila.

Zgodilo se je kar nekaj prepirov, nato pa se je odločila, da se bo preselila k fantu.

Po nekaj mesecih, pa je postala temu fantu nezanimiva. Vrgel jo je iz stanovanja.

Tudi mati pa ji ni mogla oprostiti tega, kar je storila.

Nekaj dni je živela pri prijateljih, nato pa se odpravila na ulico, saj se je počutila preveč osramočena.

Osupel sem nad njeno zgodbo zato sem jo povabil k sebi,

kjer se je umila, moja žena pa ji je dala nekaj svojih starih oblačil.

Dal sem ji tudi nekaj denarja, poklical pa sem tudi prijatelja, ki je bil lastnik hostla.

Ta ji je dal zastonj sobo. Drugi prijatelj pa ji je pomagal najti službo v nakupovalnem centru.



Ta služba je bila v bistvu služba čistilke, ampak dekle je rada poprijela za katero koli delo, da je le plačano.
Bila je presrečna, prav tako pa tudi mi, ki smo ji pomagali. Počasi smo izgubili stike z njo.

Mislil sem, da je nikoli več ne bom videl, potem pa sem nekega dne ponesreči naletel nanjo.

Izgledala je fantastično, njena oblačila pa so bila nova.
Ko me je zagledala je kar zakričala od sreče in mi skočila v objem.

Sedaj je delala kot trgovka v tistem nakupovalnem centru.

Naslednji teden nas je povabila v gledališče in se nam poskušala zahvaliti s kartami, ki jih je sama kupila.

Delajte DOBRO ljudje... Umazani brezdomci na ulicah... To niso socialni izmečki, ampak ljudje!

Vsak od njih ima svojo zgodbo (ne govorimo o pijančkih in drogeraših).

Včasih 1 ali pa 2 evra lahko spremenita osebi življenje, mi pa zaradi njih ne bomo nič bolj revni... "

Vabimo vas, da to zgodbo delite naprej še med prijatelje, morda pa da tudi njim misliti. Sploh v teh prazničnih časih je prav, da se na sočloveka vedno spomnimo. In prav nikdar ne vemo, kdaj lahko na cesti pristanemo sami...