Članek
Si tudi ti iz starejše generacije? Potem si OBVEZNO preberi ta zapis...
Facebook omrežje je te dni znova preplavil zapis, ki bi si ga morali prebrati vsi isti, ki smo rojeni med leti 1950 in 1990. Časi se spreminjajo, tisti iz starejših generacij pa svoejga otroštva v veliki večini nikoli ne bi zamenjali za otroštvo, ki ga imajo naši otroci dandanes.
Z vami delimo zapis v obliki, kot se širi na družabnem omrežju:
Za vse ki so rojeni v 1950-tih, 60-tih, 70-tih in 80 letih..!!
Nihče nam ni nikoli rekel zvečer - pojdi umiti zobe.
Nihče nas ni nikoli objel in stisnil k sebi, pa rekel rad te imam - to je bilo samo za mehkužce.
Preživeli smo in rojeni smo "regularno", čeprav so naše mame, ko jih je bolela glava, pile aspirin, jedle hrano iz konzerv, kadile in delale do zadnjega dne nosečnosti ter nikoli niso bile testirane za diabetes.
V tem času opozorila v stilu "čuvati daleč od dosega otrok" na stekleničkah z zdravili, vratih in omarah niso niti obstajala.
Mi, ko smo imeli 7-8 let nismo nosili Pampersa. Lulali smo v posteljo!
Kot otroci, smo se vozili v avtomobilih brez varnostnih pasov in zračnih blazin in ni nam bilo treba nositi čelade na glavi za vožnjo s kolesom ali kotalkah.
Pili smo vodo iz cevi za zalivanje vrta, ne iz steklenic kupljenih v velikih trgovskih verigah. Delili smo Cockto in Colo z našimi prijatelji in nihče zaradi tega ni umrl.
Jedli smo mlečne sladolede, beli kruh in pravo maslo, pili sokove, ki so tudi tedaj bili polni
sladkorja, a nismo bili debeli. Zato, ker smo se STALNO IGRALI ZUNAJ, NA SVEŽEM ZRAKU!
Zjutraj smo odhajali od doma in se po cel dan igrali skrivalnice, tatove in žandarje, kavboje in indijance, nemce in partizane in vse ostalo, kar si lahko domisli samo otroška domišljija. In vse to do poznih večernih ur, ko se prižgale luči javne razsvetljave, ki pa jih tako ali tako ni bilo prav veliko.
Pogosto nas nihče ni mogel najti po cel dan, pa je zaušnica bila del vzgoje in nihče ni pomislil na zlorabe v družini. In nikoli ni bilo problemov...
Včasih smo po cele dneve preživeli pri spuščanju z vozičkom po klancu pozabljajoč, da nimamo zavor. Po nekaj padcih, zlomljenih prstih in modricah smo se naučili, kako rešiti takšne probleme.
Mi nismo imeli navideznih prijateljev niti težav s koncentracijo v šoli.
Nam niso dajali tablet proti hiperaktivnosti. Mi nismo bili kar naprej pri šolskem psihologu in specialnem pedagogu, pa smo vendarle končali nekakšne šole.
Nam niso prodajali droge na šolskem dvorišču...
Mi nismo imeli Playstationa, Nintenda, X-boxa, nikakršne video igrice, nismo imeli 99 kanalov na televiziji (samo dva in to drugi šele pozno popoldne), nismo imeli video rekorderjev, surround sounda, mobilnih telefonov, računalnikov, interneta, chat rooms...
MI SMO IMELI PRIJATELJE!
IN MI SMO SE ZNALI DRUŽITI BREZ ŽEPNINE!
Padali smo z drevja, se porezali s steklom, zlomili kakšen zob, nogo ali roko, naši starši pa zaradi tega nikoli niso šli na sodišče.
Igrali smo se s lokom in puščico, gradili trdnjave iz snega, metali petarde za novo leto, prebrali gore stripov in kavbojskih romanov in vse to smo preživeli brez posledic!
Vozili smo se s kolesom ali pa tekli do prijateljeve hiše, zvonili na vrata ali pa enostavno vstopili v njihov dom, da se družimo in da smo skupaj! Kadar smo imeli zaplete z zakonom, naši starši niso plačevali kavcije, da so nas izvlekli. Starši so bili strožji kot pa sam zakon!
Zadnjih 50 let so bila najplodnejša leta v zgodovini človeštva.
Naše generacije so dale najboljše iznajditelje in učenjake do danes.
Imeli smo svobodo, pravico do napak, uspeh in odgovornost.
In naučili smo se živeti s tem !
In ti pripadaš tej generaciji?
ČESTITAM!
MORDA BOŠ ŽELEL, DA DELIŠ TOLE Z OSTALIM KI SO IMELI TO SREČO, DA ODRAŠČAJO KOT PRAVI OTROCI, PREDEN SO ADVOKATI, DRŽAVE IN VLADE ZAČELI NAREKOVATI KAKO JE TREBA ŽIVETI!
Morda bi bilo dobro poslati to sporočilo tudi vašim otrokom, da bi videli kako so odraščali njihovo starši.
Da bi lažje brali, je to sporočilo napisano z malo večjimi črkami!
Pozdrav generacija!
Z vami delimo zapis v obliki, kot se širi na družabnem omrežju:
Za vse ki so rojeni v 1950-tih, 60-tih, 70-tih in 80 letih..!!
Nihče nam ni nikoli rekel zvečer - pojdi umiti zobe.
Nihče nas ni nikoli objel in stisnil k sebi, pa rekel rad te imam - to je bilo samo za mehkužce.
Preživeli smo in rojeni smo "regularno", čeprav so naše mame, ko jih je bolela glava, pile aspirin, jedle hrano iz konzerv, kadile in delale do zadnjega dne nosečnosti ter nikoli niso bile testirane za diabetes.
V tem času opozorila v stilu "čuvati daleč od dosega otrok" na stekleničkah z zdravili, vratih in omarah niso niti obstajala.
Mi, ko smo imeli 7-8 let nismo nosili Pampersa. Lulali smo v posteljo!
Kot otroci, smo se vozili v avtomobilih brez varnostnih pasov in zračnih blazin in ni nam bilo treba nositi čelade na glavi za vožnjo s kolesom ali kotalkah.
Pili smo vodo iz cevi za zalivanje vrta, ne iz steklenic kupljenih v velikih trgovskih verigah. Delili smo Cockto in Colo z našimi prijatelji in nihče zaradi tega ni umrl.
Jedli smo mlečne sladolede, beli kruh in pravo maslo, pili sokove, ki so tudi tedaj bili polni
sladkorja, a nismo bili debeli. Zato, ker smo se STALNO IGRALI ZUNAJ, NA SVEŽEM ZRAKU!
Zjutraj smo odhajali od doma in se po cel dan igrali skrivalnice, tatove in žandarje, kavboje in indijance, nemce in partizane in vse ostalo, kar si lahko domisli samo otroška domišljija. In vse to do poznih večernih ur, ko se prižgale luči javne razsvetljave, ki pa jih tako ali tako ni bilo prav veliko.
Pogosto nas nihče ni mogel najti po cel dan, pa je zaušnica bila del vzgoje in nihče ni pomislil na zlorabe v družini. In nikoli ni bilo problemov...
Včasih smo po cele dneve preživeli pri spuščanju z vozičkom po klancu pozabljajoč, da nimamo zavor. Po nekaj padcih, zlomljenih prstih in modricah smo se naučili, kako rešiti takšne probleme.
Mi nismo imeli navideznih prijateljev niti težav s koncentracijo v šoli.
Nam niso dajali tablet proti hiperaktivnosti. Mi nismo bili kar naprej pri šolskem psihologu in specialnem pedagogu, pa smo vendarle končali nekakšne šole.
Nam niso prodajali droge na šolskem dvorišču...
Mi nismo imeli Playstationa, Nintenda, X-boxa, nikakršne video igrice, nismo imeli 99 kanalov na televiziji (samo dva in to drugi šele pozno popoldne), nismo imeli video rekorderjev, surround sounda, mobilnih telefonov, računalnikov, interneta, chat rooms...
MI SMO IMELI PRIJATELJE!
IN MI SMO SE ZNALI DRUŽITI BREZ ŽEPNINE!
Padali smo z drevja, se porezali s steklom, zlomili kakšen zob, nogo ali roko, naši starši pa zaradi tega nikoli niso šli na sodišče.
Igrali smo se s lokom in puščico, gradili trdnjave iz snega, metali petarde za novo leto, prebrali gore stripov in kavbojskih romanov in vse to smo preživeli brez posledic!
Vozili smo se s kolesom ali pa tekli do prijateljeve hiše, zvonili na vrata ali pa enostavno vstopili v njihov dom, da se družimo in da smo skupaj! Kadar smo imeli zaplete z zakonom, naši starši niso plačevali kavcije, da so nas izvlekli. Starši so bili strožji kot pa sam zakon!
Zadnjih 50 let so bila najplodnejša leta v zgodovini človeštva.
Naše generacije so dale najboljše iznajditelje in učenjake do danes.
Imeli smo svobodo, pravico do napak, uspeh in odgovornost.
In naučili smo se živeti s tem !
In ti pripadaš tej generaciji?
ČESTITAM!
MORDA BOŠ ŽELEL, DA DELIŠ TOLE Z OSTALIM KI SO IMELI TO SREČO, DA ODRAŠČAJO KOT PRAVI OTROCI, PREDEN SO ADVOKATI, DRŽAVE IN VLADE ZAČELI NAREKOVATI KAKO JE TREBA ŽIVETI!
Morda bi bilo dobro poslati to sporočilo tudi vašim otrokom, da bi videli kako so odraščali njihovo starši.
Da bi lažje brali, je to sporočilo napisano z malo večjimi črkami!
Pozdrav generacija!
Delimo zapis še naprej med prijatelje, da se tudi oni znova spomnijo starih dobrih časov, pri katerih smo potegnili veliko življenjskih lekcij, ki so nam pomagale v prihodnosti.
