Članek
Ste že prebrali besede slovenskega reševalca, ki jih danes deli vsa Slovenija?
Robert Sabol je že 27 let reševalec nujne medicinske pomoči, za seboj pa ima 30.000 intervencij na terenu. Te dni je njegov komentar na Facebook spletnem omrežju delil kolega, besede pa so hitro obšle Slovenijo. Zapis ima že skoraj 5.000 všečkov ter skoraj 2.000 delitev. Ste se kdaj vprašali, kdo je ta človek v uniformi, ki vam je vedno pripravljen priskočiti na pomoč?
Preberite besede, ki so na omrežju Facebook takoj zaokrožile med Slovenci. Objavljamo neprečiščeno besedilo tako, kot ga je zapisal avtor:
Delim prekleto dobro napisan komentar kolega Robert Sabol-a na en post na FB:
27 let delam na terenu kot reševalec. Za menoj je 30.000 intervencij na terenu. Večina intervencij je bila zahtevnih, tako psihično kot fizično. Laufaj v 5 nadstropje brez dvigala, 40 kg opreme vlečemo s seboj, 30-45 minut oživljamo, potem pa spravi bolnika, ki je zreanimiran in opremo nazaj dol v reševalno vozilo. Pogosto bolniki presegajo 120 kg...
Po intervenciji se velikokrat nimamo časa niti umiti, preobleči( krvavi, blatni, pobruhani, umazani)... poziv za naprej: zbit otrok, pojdite takoj....uspešna intervencija. Ta dan vmes snameš še obešenca, letiš na progo kjer je vlak sfrezal neznanca. Pod vlakom leži razkosana gmota človeškega mesa pomešana z kožo in črevesjem, ki je bila par minut nazaj še človek.Nič ne vozimo, dobiš dovoljenje za malico, dober tek pa hitro pojejta, ker imamo gužvo. V trgovini naročam prešano slanino z poprom ki jo imam rad. Zraven v vitrini od mesarja kosi mesa. Vsaka podobnost s prejšnjo intervencijo je zgolj naključje.
Potem po malici se javiš, letiš po narkomana, ki je predoziral mamila... tudi to uredimo. Pošljejo te po gospo, ki jo že 7 dni boli lopatica na hrbtu, navodilo po radiozvezi: bodita prijazna, to je mama od xy predstojnika. Takrat mi poči film... in wtf če je to mama od predstojnika???? Zame so vsi bolniki /poškodovanci enaki. Privilegijev NI!
Šibamo naprej, gasilci vdrejo v stanovanje, kjer na tleh že četrti dan leži oma v sosu lastnih iztrebkov, pomešan urin in blato. Tukaj je neprecenljiva tehnika dihanja skozi usta. Če potegneš skozi nos so vonjave take, da ga ni junaka ki nebi refleksno bruhnil. Nazadnje smo tudi mi samo ljudje. Oma ima samo zlomljen kolk - oskrbimo in prinesemo iz 4 nadstropja.
Pošljejo te na psihiatrijo. Nekdo nori doma in razbija pohištvo s sekiro. Leta 2000 name sproženih 5 strelov iz neposredne bližine. Tisti, ki me osebno poznajo vedo da me je veliko skupaj, torej sem tarča, ki jo je teško zgrešiti. Očitno nekdo tam zgoraj pazi name.
Vozimo se pod nujno, po dežju, ledu, snegu... mudi se, otrok v inkubatorju je na nitki...
Slučajno se zgodi prometna nesreča v kateri smo udeleženi mi. Med vožnjo skozi rdečo luč z lučmi in sireno nas je spregledal mladenič ki v avtu z močnim woferjem nabija rave. Krivda je naša, obsodba sodnika za prekrške: PROMETNA NESREČA IZ MALOMARNOSTI. Hvala sodniku za tako presodbo.
Terenskega dodatka že dolgo ni več. Velikokrat nosim bolnika mlajšega od sebe na kardiološkem stolu iz 5 nadstropja...
Nadrejeni pa hočejo več in več. Izgubili so kompas, stik z realnim svetom. Vsak dober ekonomist ve, da trend krivulje ne more večno potovati samo navzgor... enkrat se zadeva ustavi in se obrne navzdol. Ne vprašajte me, če se strinjam, da bi imel beneficirano delavno dobo. Vem pa, da bom enkrat doživel trenutek in mi bo bolnik odstopil kardiološki stol naj se jaz usedem nanj, kot to stori olikana mladina, ko na avtobus vstopi starejši onemogel potnik. Takrat bom jaz razumel, da nisem več za na teren. Jaz bom to razumel, vprašanje je ali bodo razumeli moji nadrejeni.....
Ampak jaz se ne predam! Ni mi pa jasno, zakaj po mrtvega iz komunalnega podjetja pridejo trije, po živega bolnika ali poškodovanca pa dva...
Želim vam, da me nikoli ne spoznate " službeno". In za konec reševalska misel:
"NOSIM TOREJ SEM!"
Reševalec Robert Sabol / Vir: Facebook.com
Nad odzivom je bil presenečen tudi avtor izvornega zapisa Robert Sabol. Zdaj je na pobudo mnogih bralcev na svojem profilu delil nov zapis, ki je nadaljevanje prvega. Tudi to besedilo objavljamo v celoti tako, kot ga je zapisal avtor:
Prepričali ste me! Napisal sem nadaljevanje.
Objavo so uporabniki FB množično prebirali. Dobivam sporočila podpore, zahvale, javljajo se ljudje ki sem jih reševal, ali ljudje ki me poznajo. Pošiljajo prošnje naj še kaj napišem... In sem se odločil da bom.
Za začetek naj povem, da posvečam te objave vsem ki delamo podobno in ki v srcu isto mislimo. Lahko bi nas poimenoval »BROTHERS IN ARMS«. Kaj je tisto kar imamo skupno? Če bi vprašal otroka v vrtcu, bi odgovoril da je to modra luč in sirena na avtu. Otroci so iskreni, so čiste duše in razmišljajo racionalno. Drugače pa smo to ljudje, ki nas povezuje to, da pomagamo, vsak na svoj način, vsak po svojih močeh, specialnostih in znanju. Loči nas barva uniforme, loči nas barva vozila, za nekoga ki je daltonist je to vse enako, nepomembno. V glavah imamo vsi pripadniki intervencijskih služb isto- pomagati, rešiti. To smo gasilci, policisti in reševalci. Razmišljal sem koga naj postavim na prvo mesto ko naštevam. Popolnoma nepomembno, en brez drugega ne moremo. Pa sem se odločim da grem po abecedi: Gasilci, Policisti in Reševalci ...Med reševalce seveda mislim tudi tiste jamarske, gorske ...
To so službe, ki ne poznajo praznika, ne poznajo vikenda, ne poznajo noči. Ne moti nas megla, ne moti nas dež, ne toča, ne sneg, ne blato, ne smrad, ne mraz, ne poledica, ne žled in ne vročina. In ne bojimo se iti na pomoč, kjer vemo da nas čakajo grozni prizori, kriki ljudi, ki ukleščeni v gmoti pleha, ki je bil prej avto nizkega ali visokega cenovnega razreda čakajo samo na eno: na tisto kar nam je bilo antropološko dano, ko smo se rodili. Čakajo na PREŽIVETJE!.
Mi smo tisti, ki letimo tja od koder drugi bežijo. Gasilci bežijo v gorečo stavbo iz katere bežijo ljudje v paniki. Policisti grejo na mesto strelskega obračuna. Spet isti vzorec: panika, bežeči ljudje, vpitje. Reševalci pristopimo k nekomu, ki ga je zbil vlak. Prizor ni lep, ljudje od takega prizora bežijo na neko varno razdaljo, od koder lahko opazujejo in modrujejo.
Ko smo se izobraževali, so nam vedno na prvo mesto postavljali VARNOST!. Ali so naše službe nevarne? Sodeč po plačah niso. Sodeč po tem, da se marsikdo iz te službe ne vrne več domov pa zelo. Spomnimo se Litije, Ižanske ceste, nedolgo nazaj Izole. To so boli naši bratje, ki so šli v službo pošteno, z dobrimi nameni. Iz službe se žal niso vrnili nikoli. Bratje, počivajte v miru, prej ali slej se spet srečamo. Teh par vikendov življenja prehitro mine.
Ampak s plačo, politiko in podobnim sranjem se ne bom ukvarjal. Vsi vemo, da je politika KURBA. Vprašam vas, kako naj se počutim, ko doma dežuram v pripravljenosti 12 ur (v nočnem času od 19-07) in čakam na poziv. Sicer lahko gledam dober film na TV, ampak ob tem ne morem popit hladno pivo, ki bi mi morda teknilo ( na pivo gledam kot na hrano, ne na pijačo). Če me pokličejo, moram v 30 minutah sedeti v reševalnem vozilu, ki mi ga pripravi vodja izmene, naložim ekipo in inkubator in gas v neko od slovenskih bolnišnic, npr Slovenj Gradec, Murska Sobota, Izola... In ta moja noč na stand by-u je vredna reci piši 11,90 eur za celo noč. Od trenutka ko si aktiviran in do povratka nam pa tečejo redne ure. Če se ne motim so bili dodatki gospode na ekonomski fakulteti 40x večji, samo za dostopnost po telefonu. Njim ni bilo potrebno dvigniti rit in se odpravit z reševalnim vozilom po nespluženih in ledenih cestah po novorojenega otroka ki je v dihalni stiski. Ali je voziti inkubator z dojenčkom pod nujno, ko si omejen s časom in kisikom v jeklenkah stres, vprašajte moje sodelavce.Jaz bom rekel, da zame to ni več stres. Srčni utrip mi celo pade med vožnjo. Ali sem otopel? Ali sem čustveno izgorel? Pa saj me nobena stvar več ne more presenetiti. Otroka doma, ki sta že odrasla me čudno gledata. Tastar ti si čist zblojen, mi je rekel zadnjič moj Jakob, ki je star 19 let. A sem res? Koga naj vprašam za mnenje? Edino kar me še lahko preseneti je mogoče plus na tekočem računu prvih par dni po plači... Pa še to presenečenje je pričakovano, vezano na datum. Okoli 10 v mesecu smo vsi veseli, okoli 20 v mesecu se veselje prevesi v zaskrbljenost, okoli 30 v mesecu nam je pa že vseeno. Žalostno je, da slovenska družina z dvema zaposlenima in dvema otrokoma komaj preživi mesec. Ne ostane veliko. Ne razumem kako preživijo družine kjer so starši nezaposleni. Vrnimo se na transport inkubatorja:
Kako je pogledati mami, ki je ravnokar rodila, novorojenčka ki je vitalno ogrožen v oči preden odpeljemo inkubator v reševalno vozilo in gas v Ljubljano v Klinični center na otroško kirurgijo. Neverbalna komunikacija je takrat na višku. Veste kaj mami piše takrat v njenih žalostnih solznih očeh? Ali bo preživel? Čuvajte mi otročka. Kdaj ga bom spet lahko videla, prislonila na prsa, ali bo sploh preživel...Pogledamo jo, pobožamo, potolažimo, stisnemo roko v pozdrav i in štartamo. Mama žalostno gleda kako njenega dojenčka odpeljemo. Naša skrb je vožnja. Dinamična hitra ampak še varna vožnja, da ekipa v bolniškem prostoru lahko spremlja in vzdržuje novorojenčka da živ prispe v Ljubljano. Megla, sneg dež, poledica, slabe ceste, neuvidevni vozniki, ki ne upoštevajo vozila s prednostjo, za katero prosimo z modro lučjo in sireno... Na radiu Aktual pa pesem »nije u parama sve« -Komu mar. Radio dam še malo bolj naglas da ne slišim piskanje monitorjev iz bolniškega prostora. Koncentriram se na vožnjo. Globoko v sebi sem ponosen da rešujemo novorojenčka. Nam bo uspelo?
Drugače pa je oskrba otrok tisti tip intervencije, ki se je vsi nekako najbolj bojimo. Hvala bogu da tega procentualno ni veliko. Otroci in dojenčki so ponavadi zdravi. Razen če niso. Tudi dojenčki in otroci se poškodujejo pri igri, na cesti... Otroci niso pomanjšani odrasli. Tam so druge specifike, druga namenska oprema prilagojena otrokom, druge doze zdravil, druge energije na defibrilatorju. In ponavadi so zraven prisotni še starši.Vedno zraven detektivsko razmišljamo ali je šlo mogoče za zlorabo otroka, ali je bila pa res nesreča. Kaj je normalna reakcija staršev kjer se otrok bori za preživetje? PANIKA.
Par let nazaj smo oživljali otročka. Sodelavec in zdravnica s katerimi smo bili v timu sta imela oba doma svojega otroka približno enake starosti. Naredili smo vse, dokler smo reanimirali, smo delali kot tim odlično, po smernicah, brez napake. Reanimacija žal ni bila uspešna. Kako povedati staršem? Sodelavec in zdravnica sta se psihično zlomila. Saj ni sramota če se človek zlomi. Je z menoj kaj narobe? Saj mi je bilo hudo ampak jaz imam doma že večje otroke. Ne morem preliti občutkov v besede kako je bilo mučno na tej intervenciji, ko so na eni strani jokali starši, na drugi strani pa moj sodelavec in zdravnica.Kot v nekem brutalnem filmu, ki se noče in noče končati. Baje se te zadeve zarežejo nekam globoko v dušo, ali pa v podzavest, kakor želite. Ali je duša organ? Jaz bi rekel da je. Problem ko oskrbujemo otroke in smo sami starši s podobno starimi otročki doma, je da refleksno preslikamo to na svoje otroke in to podoživimo.
Šel sem na intervencijo, ko je vlak zbil dekle, ki je šlo domov iz srednje šole s slušalkami v ušesih. Prečkala je progo in ni pogledala levo desno. R.I.P. Ampak to dekle je bilo istih let kot moja hčerka Ana. Prekleta usoda. Kako sem se tisti dan čuden vrnil domov, odprl vrata hčerkine sobe, pokukal noter. Ana je že spala, meni pa se je od srca odvalil kamen. Ne kamen, skala... Samo da je tukaj, samo da je ok. Drugo me ne zanima, drugo ni pomembno. Mladina nehajte hodit po cesti s slušalkami v ušesih. Zadnjič mi je pri železniški postaji pred reševalno vozilo stopil mladenič zatopljen v glasbo, ki ni slišal siren. Malo je manjkalo, pa ga nebi bilo več. Na srečo je bil maneverski prostor in sem ga lahko obvozil...
Verjetno se marsikdo vpraša kako se sproščamo? Ko ni dela (to je malokrat) smo v bazi in takrat smo nagajivi, razposajeni. To je naš antistres. To ne smeš nosit s seboj. Vsi si postavimo blokade. Lani poleti sem oživljal prijatelja, ki je bil mlajši od mene. Med oživljanjem sem bil 30 cm stran od obraza prijatelja, ki sem ga napihoval z dihalnim balonom. Bil je moder v obraz in pobruhan. Reanimacija ni uspela. Pospravimo opremo, pokrijemo pokojnega in odnesemo stvari v reševalno vozilo. Sodelavec me vpraša če vem kdo je to bil? Skomignem z rameni , ne vem... Ko mi je povedal njegovo ime sem onemel. Pa saj to je moj prijatelj, ki ga poznam. Odidem nazaj gor v stanovanje, odkrijem rjuho iz trupla. Ni ga več. Oživljal sem ga in ga nisem prepoznal... Očitno imam res močno blokado. To ti da pa kilometrina. Zdaj grem pa počasi v nočno. Se kdaj vprašate kaj je lepota življenja? To da nikoli ne vemo kaj nas čaka jutri? Mogoče nas jutri več ni. Jutri bo nov dan, ko bom lahko prišel domov. To ni služba, to je način življenja. Upam da se zavedate, da materialni svet ni pomemben! Objemite svoje bližnje in jim povejte, da jih imate radi. Jaz tega ne počnem ker sem čustveno otopel...
Brothers in arms, vidimo se zvečer na terenu! Be safe!
Robert Sabol
Preberite besede, ki so na omrežju Facebook takoj zaokrožile med Slovenci. Objavljamo neprečiščeno besedilo tako, kot ga je zapisal avtor:
Delim prekleto dobro napisan komentar kolega Robert Sabol-a na en post na FB:
27 let delam na terenu kot reševalec. Za menoj je 30.000 intervencij na terenu. Večina intervencij je bila zahtevnih, tako psihično kot fizično. Laufaj v 5 nadstropje brez dvigala, 40 kg opreme vlečemo s seboj, 30-45 minut oživljamo, potem pa spravi bolnika, ki je zreanimiran in opremo nazaj dol v reševalno vozilo. Pogosto bolniki presegajo 120 kg...
Po intervenciji se velikokrat nimamo časa niti umiti, preobleči( krvavi, blatni, pobruhani, umazani)... poziv za naprej: zbit otrok, pojdite takoj....uspešna intervencija. Ta dan vmes snameš še obešenca, letiš na progo kjer je vlak sfrezal neznanca. Pod vlakom leži razkosana gmota človeškega mesa pomešana z kožo in črevesjem, ki je bila par minut nazaj še človek.Nič ne vozimo, dobiš dovoljenje za malico, dober tek pa hitro pojejta, ker imamo gužvo. V trgovini naročam prešano slanino z poprom ki jo imam rad. Zraven v vitrini od mesarja kosi mesa. Vsaka podobnost s prejšnjo intervencijo je zgolj naključje.
Potem po malici se javiš, letiš po narkomana, ki je predoziral mamila... tudi to uredimo. Pošljejo te po gospo, ki jo že 7 dni boli lopatica na hrbtu, navodilo po radiozvezi: bodita prijazna, to je mama od xy predstojnika. Takrat mi poči film... in wtf če je to mama od predstojnika???? Zame so vsi bolniki /poškodovanci enaki. Privilegijev NI!
Šibamo naprej, gasilci vdrejo v stanovanje, kjer na tleh že četrti dan leži oma v sosu lastnih iztrebkov, pomešan urin in blato. Tukaj je neprecenljiva tehnika dihanja skozi usta. Če potegneš skozi nos so vonjave take, da ga ni junaka ki nebi refleksno bruhnil. Nazadnje smo tudi mi samo ljudje. Oma ima samo zlomljen kolk - oskrbimo in prinesemo iz 4 nadstropja.
Pošljejo te na psihiatrijo. Nekdo nori doma in razbija pohištvo s sekiro. Leta 2000 name sproženih 5 strelov iz neposredne bližine. Tisti, ki me osebno poznajo vedo da me je veliko skupaj, torej sem tarča, ki jo je teško zgrešiti. Očitno nekdo tam zgoraj pazi name.
Vozimo se pod nujno, po dežju, ledu, snegu... mudi se, otrok v inkubatorju je na nitki...
Slučajno se zgodi prometna nesreča v kateri smo udeleženi mi. Med vožnjo skozi rdečo luč z lučmi in sireno nas je spregledal mladenič ki v avtu z močnim woferjem nabija rave. Krivda je naša, obsodba sodnika za prekrške: PROMETNA NESREČA IZ MALOMARNOSTI. Hvala sodniku za tako presodbo.
Terenskega dodatka že dolgo ni več. Velikokrat nosim bolnika mlajšega od sebe na kardiološkem stolu iz 5 nadstropja...
Nadrejeni pa hočejo več in več. Izgubili so kompas, stik z realnim svetom. Vsak dober ekonomist ve, da trend krivulje ne more večno potovati samo navzgor... enkrat se zadeva ustavi in se obrne navzdol. Ne vprašajte me, če se strinjam, da bi imel beneficirano delavno dobo. Vem pa, da bom enkrat doživel trenutek in mi bo bolnik odstopil kardiološki stol naj se jaz usedem nanj, kot to stori olikana mladina, ko na avtobus vstopi starejši onemogel potnik. Takrat bom jaz razumel, da nisem več za na teren. Jaz bom to razumel, vprašanje je ali bodo razumeli moji nadrejeni.....
Ampak jaz se ne predam! Ni mi pa jasno, zakaj po mrtvega iz komunalnega podjetja pridejo trije, po živega bolnika ali poškodovanca pa dva...
Želim vam, da me nikoli ne spoznate " službeno". In za konec reševalska misel:
"NOSIM TOREJ SEM!"
Reševalec Robert Sabol / Vir: Facebook.com
Nad odzivom je bil presenečen tudi avtor izvornega zapisa Robert Sabol. Zdaj je na pobudo mnogih bralcev na svojem profilu delil nov zapis, ki je nadaljevanje prvega. Tudi to besedilo objavljamo v celoti tako, kot ga je zapisal avtor:
Prepričali ste me! Napisal sem nadaljevanje.
Objavo so uporabniki FB množično prebirali. Dobivam sporočila podpore, zahvale, javljajo se ljudje ki sem jih reševal, ali ljudje ki me poznajo. Pošiljajo prošnje naj še kaj napišem... In sem se odločil da bom.
Za začetek naj povem, da posvečam te objave vsem ki delamo podobno in ki v srcu isto mislimo. Lahko bi nas poimenoval »BROTHERS IN ARMS«. Kaj je tisto kar imamo skupno? Če bi vprašal otroka v vrtcu, bi odgovoril da je to modra luč in sirena na avtu. Otroci so iskreni, so čiste duše in razmišljajo racionalno. Drugače pa smo to ljudje, ki nas povezuje to, da pomagamo, vsak na svoj način, vsak po svojih močeh, specialnostih in znanju. Loči nas barva uniforme, loči nas barva vozila, za nekoga ki je daltonist je to vse enako, nepomembno. V glavah imamo vsi pripadniki intervencijskih služb isto- pomagati, rešiti. To smo gasilci, policisti in reševalci. Razmišljal sem koga naj postavim na prvo mesto ko naštevam. Popolnoma nepomembno, en brez drugega ne moremo. Pa sem se odločim da grem po abecedi: Gasilci, Policisti in Reševalci ...Med reševalce seveda mislim tudi tiste jamarske, gorske ...
To so službe, ki ne poznajo praznika, ne poznajo vikenda, ne poznajo noči. Ne moti nas megla, ne moti nas dež, ne toča, ne sneg, ne blato, ne smrad, ne mraz, ne poledica, ne žled in ne vročina. In ne bojimo se iti na pomoč, kjer vemo da nas čakajo grozni prizori, kriki ljudi, ki ukleščeni v gmoti pleha, ki je bil prej avto nizkega ali visokega cenovnega razreda čakajo samo na eno: na tisto kar nam je bilo antropološko dano, ko smo se rodili. Čakajo na PREŽIVETJE!.
Mi smo tisti, ki letimo tja od koder drugi bežijo. Gasilci bežijo v gorečo stavbo iz katere bežijo ljudje v paniki. Policisti grejo na mesto strelskega obračuna. Spet isti vzorec: panika, bežeči ljudje, vpitje. Reševalci pristopimo k nekomu, ki ga je zbil vlak. Prizor ni lep, ljudje od takega prizora bežijo na neko varno razdaljo, od koder lahko opazujejo in modrujejo.
Ko smo se izobraževali, so nam vedno na prvo mesto postavljali VARNOST!. Ali so naše službe nevarne? Sodeč po plačah niso. Sodeč po tem, da se marsikdo iz te službe ne vrne več domov pa zelo. Spomnimo se Litije, Ižanske ceste, nedolgo nazaj Izole. To so boli naši bratje, ki so šli v službo pošteno, z dobrimi nameni. Iz službe se žal niso vrnili nikoli. Bratje, počivajte v miru, prej ali slej se spet srečamo. Teh par vikendov življenja prehitro mine.
Ampak s plačo, politiko in podobnim sranjem se ne bom ukvarjal. Vsi vemo, da je politika KURBA. Vprašam vas, kako naj se počutim, ko doma dežuram v pripravljenosti 12 ur (v nočnem času od 19-07) in čakam na poziv. Sicer lahko gledam dober film na TV, ampak ob tem ne morem popit hladno pivo, ki bi mi morda teknilo ( na pivo gledam kot na hrano, ne na pijačo). Če me pokličejo, moram v 30 minutah sedeti v reševalnem vozilu, ki mi ga pripravi vodja izmene, naložim ekipo in inkubator in gas v neko od slovenskih bolnišnic, npr Slovenj Gradec, Murska Sobota, Izola... In ta moja noč na stand by-u je vredna reci piši 11,90 eur za celo noč. Od trenutka ko si aktiviran in do povratka nam pa tečejo redne ure. Če se ne motim so bili dodatki gospode na ekonomski fakulteti 40x večji, samo za dostopnost po telefonu. Njim ni bilo potrebno dvigniti rit in se odpravit z reševalnim vozilom po nespluženih in ledenih cestah po novorojenega otroka ki je v dihalni stiski. Ali je voziti inkubator z dojenčkom pod nujno, ko si omejen s časom in kisikom v jeklenkah stres, vprašajte moje sodelavce.Jaz bom rekel, da zame to ni več stres. Srčni utrip mi celo pade med vožnjo. Ali sem otopel? Ali sem čustveno izgorel? Pa saj me nobena stvar več ne more presenetiti. Otroka doma, ki sta že odrasla me čudno gledata. Tastar ti si čist zblojen, mi je rekel zadnjič moj Jakob, ki je star 19 let. A sem res? Koga naj vprašam za mnenje? Edino kar me še lahko preseneti je mogoče plus na tekočem računu prvih par dni po plači... Pa še to presenečenje je pričakovano, vezano na datum. Okoli 10 v mesecu smo vsi veseli, okoli 20 v mesecu se veselje prevesi v zaskrbljenost, okoli 30 v mesecu nam je pa že vseeno. Žalostno je, da slovenska družina z dvema zaposlenima in dvema otrokoma komaj preživi mesec. Ne ostane veliko. Ne razumem kako preživijo družine kjer so starši nezaposleni. Vrnimo se na transport inkubatorja:
Kako je pogledati mami, ki je ravnokar rodila, novorojenčka ki je vitalno ogrožen v oči preden odpeljemo inkubator v reševalno vozilo in gas v Ljubljano v Klinični center na otroško kirurgijo. Neverbalna komunikacija je takrat na višku. Veste kaj mami piše takrat v njenih žalostnih solznih očeh? Ali bo preživel? Čuvajte mi otročka. Kdaj ga bom spet lahko videla, prislonila na prsa, ali bo sploh preživel...Pogledamo jo, pobožamo, potolažimo, stisnemo roko v pozdrav i in štartamo. Mama žalostno gleda kako njenega dojenčka odpeljemo. Naša skrb je vožnja. Dinamična hitra ampak še varna vožnja, da ekipa v bolniškem prostoru lahko spremlja in vzdržuje novorojenčka da živ prispe v Ljubljano. Megla, sneg dež, poledica, slabe ceste, neuvidevni vozniki, ki ne upoštevajo vozila s prednostjo, za katero prosimo z modro lučjo in sireno... Na radiu Aktual pa pesem »nije u parama sve« -Komu mar. Radio dam še malo bolj naglas da ne slišim piskanje monitorjev iz bolniškega prostora. Koncentriram se na vožnjo. Globoko v sebi sem ponosen da rešujemo novorojenčka. Nam bo uspelo?
Drugače pa je oskrba otrok tisti tip intervencije, ki se je vsi nekako najbolj bojimo. Hvala bogu da tega procentualno ni veliko. Otroci in dojenčki so ponavadi zdravi. Razen če niso. Tudi dojenčki in otroci se poškodujejo pri igri, na cesti... Otroci niso pomanjšani odrasli. Tam so druge specifike, druga namenska oprema prilagojena otrokom, druge doze zdravil, druge energije na defibrilatorju. In ponavadi so zraven prisotni še starši.Vedno zraven detektivsko razmišljamo ali je šlo mogoče za zlorabo otroka, ali je bila pa res nesreča. Kaj je normalna reakcija staršev kjer se otrok bori za preživetje? PANIKA.
Par let nazaj smo oživljali otročka. Sodelavec in zdravnica s katerimi smo bili v timu sta imela oba doma svojega otroka približno enake starosti. Naredili smo vse, dokler smo reanimirali, smo delali kot tim odlično, po smernicah, brez napake. Reanimacija žal ni bila uspešna. Kako povedati staršem? Sodelavec in zdravnica sta se psihično zlomila. Saj ni sramota če se človek zlomi. Je z menoj kaj narobe? Saj mi je bilo hudo ampak jaz imam doma že večje otroke. Ne morem preliti občutkov v besede kako je bilo mučno na tej intervenciji, ko so na eni strani jokali starši, na drugi strani pa moj sodelavec in zdravnica.Kot v nekem brutalnem filmu, ki se noče in noče končati. Baje se te zadeve zarežejo nekam globoko v dušo, ali pa v podzavest, kakor želite. Ali je duša organ? Jaz bi rekel da je. Problem ko oskrbujemo otroke in smo sami starši s podobno starimi otročki doma, je da refleksno preslikamo to na svoje otroke in to podoživimo.
Šel sem na intervencijo, ko je vlak zbil dekle, ki je šlo domov iz srednje šole s slušalkami v ušesih. Prečkala je progo in ni pogledala levo desno. R.I.P. Ampak to dekle je bilo istih let kot moja hčerka Ana. Prekleta usoda. Kako sem se tisti dan čuden vrnil domov, odprl vrata hčerkine sobe, pokukal noter. Ana je že spala, meni pa se je od srca odvalil kamen. Ne kamen, skala... Samo da je tukaj, samo da je ok. Drugo me ne zanima, drugo ni pomembno. Mladina nehajte hodit po cesti s slušalkami v ušesih. Zadnjič mi je pri železniški postaji pred reševalno vozilo stopil mladenič zatopljen v glasbo, ki ni slišal siren. Malo je manjkalo, pa ga nebi bilo več. Na srečo je bil maneverski prostor in sem ga lahko obvozil...
Verjetno se marsikdo vpraša kako se sproščamo? Ko ni dela (to je malokrat) smo v bazi in takrat smo nagajivi, razposajeni. To je naš antistres. To ne smeš nosit s seboj. Vsi si postavimo blokade. Lani poleti sem oživljal prijatelja, ki je bil mlajši od mene. Med oživljanjem sem bil 30 cm stran od obraza prijatelja, ki sem ga napihoval z dihalnim balonom. Bil je moder v obraz in pobruhan. Reanimacija ni uspela. Pospravimo opremo, pokrijemo pokojnega in odnesemo stvari v reševalno vozilo. Sodelavec me vpraša če vem kdo je to bil? Skomignem z rameni , ne vem... Ko mi je povedal njegovo ime sem onemel. Pa saj to je moj prijatelj, ki ga poznam. Odidem nazaj gor v stanovanje, odkrijem rjuho iz trupla. Ni ga več. Oživljal sem ga in ga nisem prepoznal... Očitno imam res močno blokado. To ti da pa kilometrina. Zdaj grem pa počasi v nočno. Se kdaj vprašate kaj je lepota življenja? To da nikoli ne vemo kaj nas čaka jutri? Mogoče nas jutri več ni. Jutri bo nov dan, ko bom lahko prišel domov. To ni služba, to je način življenja. Upam da se zavedate, da materialni svet ni pomemben! Objemite svoje bližnje in jim povejte, da jih imate radi. Jaz tega ne počnem ker sem čustveno otopel...
Brothers in arms, vidimo se zvečer na terenu! Be safe!
Robert Sabol
