VIDEO: To je povedala še ena mamica, ki jo je opeharilo slovensko društvo

Tudi sama sem spustila solzo zaradi stiske grdo ogoljufane matere a solza ni bila obarvana le z žalostjo. Ne, v tej solzi se je našla tudi jeza. Namreč, tudi sama sem v težki življenski situaciji, kjer se moram obračati na mnoga društva za pomoč. Znašla sem se v krogu prosjačenja, vlaganja vlog, fotokopiranja potrdil, tekanja od vrat do vrat, da ne bi pristala lačna na cesti. In društev je pri nas v Sloveniji ogromno. Le-ta naj bi "krpala" tam, kjer država odpove ali menda ne zmore. Vsaj tako naj bi bilo. A vse bolj se mi dozdeva, da so društva, mnogokrat kar sama sebi namen. Še huje, društvo kot fasada za goljufanje.
Registriraš društvo, pridobiš si poceni prostore, še cenejšo delovno silo, poskrbiš za sebe in poddirektorja. Sproti zaposliš še sestrično in nečaka za solidno plačo in se začneš poigravati z ljudmi pod krinko dobrotnika. Nihče ti nič ne more. Vse je legalno. Denar priteka, saj ljudje sploh niso tako slabi, radi pomagajo. Kaj je lepšega, kot donacija dobro stoječih podjetnikov, ki si jo lahko upoštevajo pri dohodnini. Še dobro se počutijo ob tem, saj so si zmanjšali davek in denar podarili, da bi nekdo v njihovem imenu nekomu pomagal. Vse bi bilo krasno, če se ne bi tudi tu razpasla ta grda človeška lastnost, ki jo imenujemo lakomnost ali pohlep. Tako se legalen denar, pošten ali nepošten a če drugega ne, vsaj dan iz srca in za dobro stvar spremeni v prijetne pisarnice s klimo, v službene avtomobile spet s klimo (roko na srce a kateri avto pa danes še nima klime?! Le tisti, ki ga ne moreš imeti.), v plače nekih dveh ali desetih ljudi, že zgoraj naštetih sestričen in nečakov. Tako za pomoč tistim, zaradi katerih je društvo sploh nastalo, ne ostane veliko, če sploh kaj. Odvisno od Društva, Organizacije ali Zveze. Nadzora skorajda ni. Če se že zgodi, da pride na dan kakšna grda resnica se pa tako ali tako ne da nič storiti, kaj šele popraviti krivico. Bil si legalno ogoljufan. Ob tem, kako zelo boli, ko dobiš upanje in ti še tega poteptajo se lahko le še zjokaš in jokaš. Upanje je res kruh nesrečnikov.
Najlažje je goljufati najrevnejše in še nesrečne povrhu. Ta ne bo imel denarja za odvetnika, niti živcev za boj. Umaknil se bo in krpal svojo plahto življenja naprej. Brez velikega pompa bo vse hitro pozabljeno. Žalostno a resnično.
Nujno potrebno bi bilo dobro pretresti društveno filantropijo v naši prelepi deželi, nato po pameti ločiti gnila jabolka od dobrih. In s tem res začeti, ali nadaljevati, pomagati ljudem v stiski. Nikoli ne veš kdaj se boš tudi ti sam znašel v brezizhodnem položaju in takrat bi bilo tako dobro vedeti in občutiti, da dobrota ni umrla. V končni fazi gre za ljudi, za vse nas. Nihče ni otok sam zase, vsaj ne za dolgo časa. Tu bi moral poseči državni aparat. Tu bi morala Država upravičiti pobiranje davkov. A to bi morala narediti že v Zdravstvu, Šolstvu in Sociali a ji zaenkrat ne uspeva najbolje. To so področja, kjer se najbolj odraža koliko je država usmerjena v blagostanje svojih državljanov. Zdi se, da to ni več pomembno. Naša Država postaja represivna. Kot bi izgubili kompas in tavamo v temi. Nesrečen človek skoraj lažje razume volčje oči, kot človeške. Ne bi smelo biti tako. Človeški pogled je lahko tako zelo lep.
Pozabili smo na prvotni pomen človeštva, družbe, države, društva. In ta je, biti človeku človek in ne volk.