Kul
Za vse tiste, ki so rojeni v 1950-tih, 60-tih in 70 letih: Zapis, ki ga morate prebrati!
Na družbenem omrežju Facebook je že pred leti zaokrožil zapis, ki starejše generacije spomni na naše čudovito otroštvo.
Četudi nismo imeli veliko, smo iz življenjskih izkušenj in lekcij potegnili ogromno. Po eni strani je bilo otroštvo težko, po drugi strani smo ustvarili najboljše spomine.
Nihče nam ni nikoli rekel zvečer - pojdi si umiti zobe. Nihče nas ni nikoli objel in stisnil k sebi, pa rekel rad te imam - to je bilo samo za mehkužce.
Preživeli smo in rojeni smo "regularno", čeprav so naše mame, ko jih je bolela glava, pile aspirin, jedle hrano iz konzerv, kadile in delale do zadnjega dne nosečnosti ter nikoli niso bile testirane za diabetes.
V tem času opozorila v stilu "čuvati daleč od dosega otrok" na stekleničkah z zdravili, vratih in omarah niso niti obstajala.
Mi, ko smo imeli 3 leta, nismo nosili Pampersa. Lulali smo v posteljo! Kot otroci, smo se vozili v avtomobilih brez varnostnih pasov in zračnih blazin in ni nam bilo treba nositi čelade na glavi za vožnjo s kolesom ali s kotalkami.
Pili smo vodo iz cevi za zalivanje vrta in ne iz steklenic, kupljenih v velikih trgovskih verigah. Delili smo Cockto in Colo z našimi prijatelji in nihče zaradi tega ni umrl. Jedli smo mlečne sladolede, beli kruh in pravo maslo, pili sokove, ki so tudi tedaj bili polni sladkorja, a nismo bili debeli. Ker smo se VEDNO IGRALI ZUNAJ, NA SVEŽEM ZRAKU!
Zjutraj smo odhajali od doma in se po cel dan igrali skrivalnice, tatove in žandarje, kavboje in indijance, Nemce in partizane in vse ostalo, kar si lahko domisli samo otroška domišljija. In vse to do poznih večernih ur, ko so se prižgale luči javne razsvetljave, ki pa jih tako ali tako ni bilo prav veliko.
Pogosto, nas nihče ni mogel najti po cel dan, pa je zaušnica bila del vzgoje in nihče ni pomislil na zlorabe v družini. In nikoli ni bilo problemov...
Včasih smo po cele dneve preživeli pri spuščanju z vozičkom po klancu, pozabljajoč, da nimamo zavor. Po nekaj padcih, zlomljenih prstih in modricah smo se naučili, kako rešiti takšne probleme.
Mi nismo imeli namišljenih prijateljev, niti problemov s koncentracijo v šoli. Nam niso dajali tablet proti hiperaktivnosti. Mi nismo bili kar naprej pri šolskem psihologu in specialnem pedagogu, pa smo vendarle končali nekakšne šole. Nam niso prodajali droge na šolskem dvorišču... Nismo imeli Playstationa, Nintenda, X-boxa, nobene video igrice, nismo imeli 99 kanalov na televiziji (samo dva in to drugega šele pozno popoldne), nismo imeli video rekorderjev, mobilnih telefonov, računalnikov, interneta...
MI SMO IMELI PRIJATELJE! IN MI SMO SE ZNALI DRUŽITI BREZ ŽEPNINE!
Padali smo z drevja, se porezali s steklom, zlomili kakšen zob, nogo ali roko, naši starši pa zaradi tega nikoli niso šli na sodišče. Igrali smo se z lokom in puščico, gradili trdnjave iz snega, metali petarde za novo leto, prebrali gore stripov in kavbojskih romanov in vse to smo preživeli brez posledic!
Vozili smo se s kolesom ali pa tekli do prijateljeve hiše, zvonili na vrata ali pa enostavno vstopili v njihov dom, da se družimo in da smo skupaj! Kadar smo imeli zaplete z zakonom, naši starši niso plačevali kavcije, da so nas izvlekli. Oni so bili strožji kot pa sam zakon!
Zadnjih 50 let so bila najplodnejša leta v zgodovini človeštva. Naše generacije so dale najboljše iznajditelje in učenjake do danes. Imeli smo svobodo, pravico do napak, uspeh in odgovornost. In naučili smo se živeti s tem!
In ti pripadaš tej generaciji? ČESTITAM!
MORDA BOŠ ŽELEL, DA DELIŠ TOLE Z OSTALIM, KI SO IMELI TO SREČO, DA ODRAŠČAJO KOT PRAVI OTROCI, PREDEN SO ADVOKATI, DRŽAVE IN VLADE ZAČELI NAREKOVATI, KAKO JE TREBA ŽIVETI.
Četudi nismo imeli veliko, smo iz življenjskih izkušenj in lekcij potegnili ogromno. Po eni strani je bilo otroštvo težko, po drugi strani smo ustvarili najboljše spomine.
Za vse tiste, ki so rojeni v 1950-tih, 60-tih, 70-tih in 80 letih
Nihče nam ni nikoli rekel zvečer - pojdi si umiti zobe. Nihče nas ni nikoli objel in stisnil k sebi, pa rekel rad te imam - to je bilo samo za mehkužce.
Preživeli smo in rojeni smo "regularno", čeprav so naše mame, ko jih je bolela glava, pile aspirin, jedle hrano iz konzerv, kadile in delale do zadnjega dne nosečnosti ter nikoli niso bile testirane za diabetes.
V tem času opozorila v stilu "čuvati daleč od dosega otrok" na stekleničkah z zdravili, vratih in omarah niso niti obstajala.
Mi, ko smo imeli 3 leta, nismo nosili Pampersa. Lulali smo v posteljo! Kot otroci, smo se vozili v avtomobilih brez varnostnih pasov in zračnih blazin in ni nam bilo treba nositi čelade na glavi za vožnjo s kolesom ali s kotalkami.
Pili smo vodo iz cevi za zalivanje vrta in ne iz steklenic, kupljenih v velikih trgovskih verigah. Delili smo Cockto in Colo z našimi prijatelji in nihče zaradi tega ni umrl. Jedli smo mlečne sladolede, beli kruh in pravo maslo, pili sokove, ki so tudi tedaj bili polni sladkorja, a nismo bili debeli. Ker smo se VEDNO IGRALI ZUNAJ, NA SVEŽEM ZRAKU!
Zjutraj smo odhajali od doma in se po cel dan igrali skrivalnice, tatove in žandarje, kavboje in indijance, Nemce in partizane in vse ostalo, kar si lahko domisli samo otroška domišljija. In vse to do poznih večernih ur, ko so se prižgale luči javne razsvetljave, ki pa jih tako ali tako ni bilo prav veliko.
Pogosto, nas nihče ni mogel najti po cel dan, pa je zaušnica bila del vzgoje in nihče ni pomislil na zlorabe v družini. In nikoli ni bilo problemov...
Včasih smo po cele dneve preživeli pri spuščanju z vozičkom po klancu, pozabljajoč, da nimamo zavor. Po nekaj padcih, zlomljenih prstih in modricah smo se naučili, kako rešiti takšne probleme.
Mi nismo imeli namišljenih prijateljev, niti problemov s koncentracijo v šoli. Nam niso dajali tablet proti hiperaktivnosti. Mi nismo bili kar naprej pri šolskem psihologu in specialnem pedagogu, pa smo vendarle končali nekakšne šole. Nam niso prodajali droge na šolskem dvorišču... Nismo imeli Playstationa, Nintenda, X-boxa, nobene video igrice, nismo imeli 99 kanalov na televiziji (samo dva in to drugega šele pozno popoldne), nismo imeli video rekorderjev, mobilnih telefonov, računalnikov, interneta...
MI SMO IMELI PRIJATELJE! IN MI SMO SE ZNALI DRUŽITI BREZ ŽEPNINE!
Padali smo z drevja, se porezali s steklom, zlomili kakšen zob, nogo ali roko, naši starši pa zaradi tega nikoli niso šli na sodišče. Igrali smo se z lokom in puščico, gradili trdnjave iz snega, metali petarde za novo leto, prebrali gore stripov in kavbojskih romanov in vse to smo preživeli brez posledic!
Vozili smo se s kolesom ali pa tekli do prijateljeve hiše, zvonili na vrata ali pa enostavno vstopili v njihov dom, da se družimo in da smo skupaj! Kadar smo imeli zaplete z zakonom, naši starši niso plačevali kavcije, da so nas izvlekli. Oni so bili strožji kot pa sam zakon!
Zadnjih 50 let so bila najplodnejša leta v zgodovini človeštva. Naše generacije so dale najboljše iznajditelje in učenjake do danes. Imeli smo svobodo, pravico do napak, uspeh in odgovornost. In naučili smo se živeti s tem!
In ti pripadaš tej generaciji? ČESTITAM!
MORDA BOŠ ŽELEL, DA DELIŠ TOLE Z OSTALIM, KI SO IMELI TO SREČO, DA ODRAŠČAJO KOT PRAVI OTROCI, PREDEN SO ADVOKATI, DRŽAVE IN VLADE ZAČELI NAREKOVATI, KAKO JE TREBA ŽIVETI.
Morda bi bilo dobro poslati to sporočilo tudi vašim otrokom, da bi videli kako so odraščali njihovi starši. Pozdrav generacija!
